“Fantje…morte it probat. Kulkrt smo mi šli u hribe za ceu
vikend, pa smo potem ceu vikend sam vedril.”
Besede našega Poldeta, ki so se nama z Markom zasidrale v
spomin. Dan prej smo mu pomagali s spravljanjem drv za prihodnjo zimo, takoj naslednje
jutro pa sva, vsem visokim temperaturam in napovedanim inverzijam navkljub, zgodaj
zjutraj mahala proti levemu delu Turske gore – k smeri Modec – Režek. Kljub
sončnemu vremenu sva bila daleč naokoli sama, tu in tam nekaj pohodnikov, a vse
do vstopa je bila morala bolj kot ne na dnu – od mokrega snega, pa do gaženja
čez kolen… dan ni obetal. Pa vendar, po nekaj metrih dejanskega plezanja … sva
na koncu zgolj vriskala od veselja. Na južni strani Turske gore sva si z
velikim zadovoljstvom ogledovala belo morje nad Ljubljansko kotlino, to pa se
je razširjalo daleč proti jugu in zahodu, le Štajerski konec se je temu izognil
in plaval nad oblaki.
In nauk teh besed je odmeval … Že lep čas je pretekel, zgolj
ena objava deklet SMAR pred več kot mesecem objavljena o vzponu v Travniški
grapi, pa sva vseeno rekla … greva pogledat če še velja. Že “dostop” v petek do
Doma v Tamarju nama je dal na nek način slutiti da v smeri jutri ne bo šale –
pa čeprav je tam zgolj ravnina, a je bila začinjena z živim ledom, fantoma ki
sta rekla da za nobeno ceno ne obujeta plezalnih derez, spravljenih na dnu nahrbtnika
in polno sijoče lune, ki naju je spremljala celo pot. Ko se je zdanilo sva že
bila na poti proti Tamarskim slapovom, obrnila sva se proti Travniku in … no, po
resnici, ne ravno hitro … sva bila na vstopu. Malce si ogledujeva prvi
raztežaj, a ni bilo veliko dvoma - navezala se bova. Hitro naju dohiti naveza,
ki je bila le nekaj minut za nama in ekspresno sta jo mahnila tudi čez prvi
raztežaj, nenavezana. Počasneje slediva, ju na naslednjem varovališču dohitiva,
a Florijan in soplezalec odhitita naprej. Nekaj časa sva še držala tempo, a je
hitro postalo očitno, da bova zgolj gledala za njima. A kmalu je postalo jasno,
da so razmere dalje v smeri zelo slabe, saj sta najina predhodnika obrnila. Midva
izkušenima domačinoma nisva oporekala in tako smo se skupaj spustili nazaj v
dolino. Kakopak, druženje v Tamarju in vnovičen, “adrenalinski spust” proti
Planici, ni manjkal. Krepak obed pri Martinu v Kranjski gori, nekaj malega
iskanja prenočišča in že sva bila v postelji v hostlu pri Jozlnu v Mojstrani,
iz katere se do naslednjega jutra nisva premaknila.
Malce pozno, a nekaj do osme ure zjutraj jo že mahava skozi
zaspano, zamrznjeno pokrajino Belopeških jezer proti planini Plazje. Tam se
nahaja najin današnji cilj – Damoklejev meč. Med potjo budno spremljam stopinje
pred menoj, ki vodijo navzgor. Sprašujem se: “le koliko navez bo danes pred
nama”. In na koncu … cel dan sva bila sama! Neverjetno. Marko je že prejšnji
večer rekel da mi prepusti prvi, po skici, težji del slapu – da pač ne more
plezati tako težko. “Yeah right”, sem si rekel. Prvi del … ne morem reči, da je
bil lahek – 15 metrov strme ledne plezarije, a vseeno je bilo vmes prostora za
počitek. Kasneje pa se je Marko zakalkuliral - namesto treh lažjih raztežajev
sva naredila dva, njega pa je nato počakal tisti raztežaj, ki bi spet moral
doleteti mene. Dva manjša skoka in sedem metrov visoka, popolnoma navpična,
svečkasta sveča, ki pa je imela vsaj malce mehkejši led, a vseeno – razen
začetnega varovanja na dnu – dober (psihični, pa tudi fizični) preizkus vsakega
plezalca. Sledim in nato nadaljujem, hitro naletim na urejeno varovališče. Vrvi
je dovolj, a vseeno, se raje ustavim – v izjemni manjši votlini – nekaj zaradi
dejstva, da ne želim spuščati velikih lednih projektilov na svojega soplezalca
v ozkem kaminu za seboj, nekaj pa, priznam, zaradi ambienta. Kamorkoli pogledam
okoli sebe je led - v takšnih ali drugačnih oblikah. Nad menoj se bohotijo
ledne sveče, ena ogromna, povezana s svojim podstavkom, druge visijo v previsih
daleč od mene, vedoč, da se jim ni potrebno bati, da jih bom kdajkoli s svojim
dotikom cepina poslal v dolino. Res, neverjeten občutek. Pa vendar, samo petnajst
metrov višje, novo doživetje. Iz dejanskega Demoklejevega meča, impozantne
dvajset metrske sveče, ki bedi kot nekaj-mesečni stražar nad celotnim slapom, me
stušira slap mrzle vode, ki kar ne pojenja. Lep čas sem pod slapom, a umakniti
se ne morem, zgolj sprejeti moram njegovo hladno prho. Marko zgoraj se mi
smehlja, a ko prideva skupaj in še enkrat pogledava okoli sebe – znova –
neverjetno. Ledene skulpture kakršne si človek samo predstavlja …
Sledil je sestop. Tokrat zelo prijeten, vsa varovališča
navrtana in pripravljena za spust, tako da sva bila na vstopu po vsega malce
več kot tridesetih minutah. In nekaj malega več - tudi v dolini. Kakor daleč je
zgledalo zgornje Belopeško jezero, pa sva bila vseeno tam zelo hitro in nato na
poti proti domu.
Iz plezalnega vidika, sigurno ne popoln vikend, iz “izkušenjskega”,
pa abosolutno. Še več takih!
Ps: slikovnega materiala iz Travnika nimava – ni bilo veliko
želje po ovekovečenju takšne plezarije. :)
|
