Prvi vikend v oktobru smo imele ženski tabor. V petek zvečer smo se Polona, Patricija, Nika,
Katja, Eva, Anja, Alja, Valerija in jaz odpravile proti Korošici. Mraz, ki nas je tam pričakal, smo
preganjale s pogovori o vroči savni, spomini na švicanje v Paklenici, zavijanjem v deke,
porovo juhico, čajem s smrekovčkom in kurjenjem ognja. Od tega je bilo sicer več dima kot
toplote, je bilo pa romantično.
Noč je bila, presenetljivo, prav tako mrzla in tudi v soboto zjutraj nas je še malo zeblo. Ob
kavici in dobrem zajtrku - Filip, oskrbnik, nas je razvajal s pečenimi jajčki - smo dočakale
sonček, ki nas je malo ogrel. Pridružili sta se nam še Teja in Lucija (AO Grmada Celje).
V soboto smo plezale. Patricija in Anja sta splezali Črnomaljsko smer (IV-/III+, III, II, 220 m).
Po izstopu iz smeri sta pot nadaljevali proti vrhu Velike Brane in prehod na vrh poiskali po
skritem kaminu in sestopili preko Ojstrice. Katja, Polona in Valerija so se grele na sončku v
smeri Pepi Žbaradorija (6a, 110 m). Jaz, Eva in Nika pa smo šle v Smer mimo votline (IV-III,
100 m). Eva je po tej smeri šla frikat z Aljo, z Niko pa sva šli še v novo smer v Vršičih Naša (me
končno razume) (6a +, 140 m), kjer sva med abzajlom ulovili Tejo in Lucijo. Po uspešnem
plezalskem dnevu nas je Filip postregel z ričetom in štrudlom. Možakar nas je res razvajal kot
kraljice.
V soboto zvečer nas je na Korošici ostalo le še 6, saj vremenska prognoza iz doline za nedeljo
ni obetala. Sobotni večer, ki je bil malo manj mrzel kot petkov, ampak še vedno ne dovolj
ugoden, da bi šle bivakirat na Dedca, smo si krajšale s petjem. Ugotovile smo, da na pamet
ne znamo nobenega besedila v celoti, tako da smo se bolj matrale z refreni in sklenile, da na
naslednji tabor nujno vzamemo (še) kitaro in pesmarico. Po viharni noči smo se zbudile v
megleno in mrzlo jutro, zato smo se složno odločile, da jo mahnemo proti dolini.
Napovedanega dežja v dolini ni bilo in tako smo analizo tabora opravile na sončni terasi pri
Privošniku. Ob osvežilni solati smo ugotovile, da se nismo ravno naplezale in sklenile tabor
zaključiti z bolderiranjem. Topel tuš in postelja ni premamila le Patricije in Polone, ki sta šli
zvečer še v Klajmberja.
Tabor je bil PREsežek v vseh pogledih! V PREtežkih nahrbtnikih smo pretovorile PREveč robe,
PREveč štrikov, PREveč hrane in PREveč pira. Ja, tudi v sposobnosti pitja piva v PREmrzlih
razmerah smo se PREcenile. Ker sem nagnjena k PREtiravanju, je možno, da moj pogled na
presežke ni realen, zato poročilo zaključujem z vtisom organizatorke tabora, Patricije: Bilo je
fantastično!
Iz srca hvala vsem udeleženkam in kmalu spet!
Urša
|
