Chamonix 2022

Nočna, mirna pokrajina drvi mimo nas. Prometa ni veliko in tako hitro napredujemo na poti k našemu “domu” naslednji teden – Chamonixu. V meko evropskega alpinizma se tokrat odpravljam drugič. Pred leti ob prvem obisku, ko sem bil še mlajši pripravnik plezalskih oz. alpinističnih ciljev takrat nisem imel, zgolj spoznati se z novim področjem, ter si pripraviti teren za nadaljnje obiske. Tokrat pa sem imel cilje postavljene: plezati v granitu, na višini in predvsem – opraviti kakšen “grande-tour”. Nekateri cilji so bili izpolnjeni, nekateri pa realizacijo še čakajo.

V soboto dopoldne smo prispeli na naš cilj in postavili bazo v kampu v manjši vasici Les Bossons nekaj minut vožnje iz Chamonixa, kamor smo se popoldne tudi odpravili na kratek ogled mesta, nakup vozovnic za gondole, manjkalo pa seveda ni tudi osvežujoče pivo, pica in pa pozdrav ženski športno-plezalni reprezentanci, ki se je tisti vikend prav tako mudila v Chamonixu, kjer so imeli tekmo svetovnega pokala v težavnosti. Zvečer pa že kovanje načrtov in navez za naslednji dan. 

V nedeljo zjutraj smo se odpravili na Augille du Midi z različnimi načrti – s Petrom sva najprej planirala za seznanitev z granitom splezati smer Rebuffat – Baquet v južni steni Midi-ja, a kot pričakovano je bila v smeri že gužva, prav tako v sosednji steni (Eperon des Cosmiques) in tako sva imela še plan C – Pointes Lachenal pod Mont Blanc du Tacul-om. Ker se do stene po ledeniku spuščaš sva z dostopom opravila hitro, a tudi tu sta bili notri že dve navezi, a smo se vsi lepo razporedili po steni oziroma različnih smereh. Izbrala sva si smer Contamine (200m, 6a+). Prvi raztežaji so bili nesigurni – saj skorajda ni fiksne opreme (klinov), kakršne si navajen v šesticah naših hribov. A sva se s Petrom zelo hitro spoprijateljila z dejstvom postavljanja lastnega varovanja – še posebej ko vidiš in čutiš kako sigurno so postavljeni metulji in zatiči. Najtežja sta bila dva raztežaja v zgornjem delu smeri. Prvi 6a+ raztežaj je postregel z imenitno, dolgo počjo, drugi pa z manjšim previsom, nadaljevanje do vrha pa je bilo nato lažje. Sledil je še spust po vrvi po celotni smeri – varovališča so bila večinoma na svedrih, en sveder je bil v pomoč v enem izmed 5c raztežajev, pa kakšni štirje klini so se našli v smeri. Malo se nama je že mudilo, zato sva držala soliden tempo nazaj proti gondoli in tako ujela predzadnjo tisti dan.

Pozno popoldne v kampu smo se znova skupaj zbrali, izmenjali izkušnje, navdušenja pa ni nihče skrival. Zvečer smo šli v Chamonix na ogled finala tekme v športnem plezanju, kjer smo pesti stiskali za naše tekmovalke – seveda brez zmage Janje tako ali tako ni šlo.

Naslednji dan sva si s Petrom zaželela nekaj lažjega in z manj dostopa. Podala sva se v južni greben (420m, 6a) vrha Chapelle de la Gliere v območju Aiguilles Rouges na južni strani doline. Udoben, hiter dostop brez snega, prav tako hiter sestop in prijetna plezarija, ki jo začinita dva težja raztežaja povsem v zaključku smeri, vmes pa smer postreže še z zelo zanimivim raztežajem imenovanim “britvica” – oster raz, katerega preplezaš po plošči, ki na prvi pogled izgleda brez nekih oprijemljivih struktur, a se na koncu najde lep prehod – v daljavi za teboj pa se bohoti celotno pogorje Mont Blanca.

Za naslednji dan je bil predviden dan počitka, zvečer pa smo z Markom in Petrom skovali večji, drznejši načrt za sredo in četrtek. Torek - dopoldansko poležavanje, postopanje, v zraku je bilo čutiti neko nervozo. Ko smo končno le spregovorili med seboj, smo si bili enotni da za naš prvi “grande-tour” izberemo vseeno neko lažjo smer. Tako smo se dogovorili za smer “Mer de Glace” v Greponu, z odhodom naslednji dan in prenočitvijo na koči Envers. Popoldne, ko so se v kampu pridružili še preostali, smo se skupaj podali v slabe pol ure oddaljen Passy, kjer smo navijali še za naše kolesarje na dirki Tour De France, nato pa se še osvežili v bližnjem jezeru. 

Sreda se je pričela kar zgodaj, sicer prvi vlak na Montevers smo zamudili, a vseeno že kar hitro pristopali po ledeniški moreni proti koči Envers. Od ledenika “Mer de Glace” je ostalo le bore malo, pomika se čedalje bolj nazaj proti goram. Samo v juniju naj bi izgubil 3,5 metra svoje višine. Človek težko dojame ko vidi do kam je ledenik segal še 100 let nazaj, pa tudi kje je bil še leta 2018 in kje je sedaj – če ne vidiš na lastne oči, temu ne verjameš. 

Ko smo prispeli na kočo, smo se najprej razpakirali, po kakšni uri pa sva se s Petrom podala še v smer “Le Piege” (200m, 6a+) v vrhu Tour Verte, ki se nahaja takoj za kočo. S smerjo bi sicer opravila hitreje, a sva naletela na “zamašek” – naveza pred nama je bila izjemno počasna in sva ju takoj ujela, mimo nisva mogla, v raztežaj bližnje smeri, po katerem pa sva želela delati obvoz, pa sta se tudi prikradla dva plezalca iz neke tretje smeri. Poleg tega pa me je tudi v prvem raztežaju povsem nepričakovano odneslo iz stene, a nekega blaznega časa zaradi tega dogodka nisva zgubila – ponavljati celotnega raztežaja nisem šel, nisem pa nato imel nobenih težav priti čezenj.

Po večerji smo ob pregledu razmer (preko interneta, določene informacije so imele tudi oskrbnice in drugi plecalci) za sestop iz Grepona na drugo stran ugotovili da bi bil ta zelo nevaren in smo to opcijo hitro opustili – varnost je vseeno na prvem mestu. Tehtali smo tudi opcijo spusta po vrvi po smeri “Le soleil a randez-vous avec la lune”, a so nekateri izkušenejši plezalci to odsvetovali, če smeri prej ne preplezaš že sam. Pa tudi da se tu vrv rada zatakne, kar se je izkazalo za resnično – dva plezalca sta tisti dan v tej smeri 5x reševala zataknjeno vrv. Tako smo opustili misel na “grande-tour” in smo se po priporočilu, lahko bi rekli “lokalca” (ki to vseeno ni bil – gospod živi v Nemčiji, a je v svojih 40 plezalskih letih preplezal skorajda celotno območje) odločili za smer “Children of the Moon Integrale” (550m, 6b) – in v njej smo resnično uživali. Avtor smeri Michel Piola, ki je bil v našem času na koči tudi sam prisoten, je najprej naredil polovico smeri, nato pa rekel da se smer ne more zaključiti na sredini stene in tako potegnil še preostanek do vrha. Predvsem spodnja polovica je res izjemna, na trenutke je zgornji del malce “posiljen”, a vseeno prevladujejo izjemni raztežaji in izjemne granitne poke. Smer ima navrtana varovališča, na nekaterih platastih odsekih se najde kakšen sveder, sicer pa je znova potrebno uporabiti pridobljeno znanje zatikanja premičnih varoval iz preteklih dni. Vsak je tretjino smeri preplezal v vodstvu in lahko rečem da smo se izjemno naplezali. Sledil je spust po smeri, ki je minil brez težav in tako smo bili ob 18h znova na koči, kjer smo se res gostoljubnim oskrbnicam lepo zahvalili in jo slabo uro kasneje mahali nazaj proti civilizaciji. Vedeli smo da nas čaka še dolga pot, saj je zadnji vlak iz Monteverja odpeljal okoli 19-te ure in tako smo ubrali še pešpot proti Chamonixu, kjer sta nas ob 23:30 pobrala Katja in Miha. 

Seveda smo mi trije petek preživeli v kampu, ostali pa so se še podali v stene. Tako smo za njih pripravili skupno kosilo, nabavili pivo in tako je petkov večer bil izjemno vesel in trajal kar dolgo v noč. Sobota pa – pospravljanje “baze”, znova skok do Passya, kopanje v toplem jezeru in – pot domov.

Pod črto – super tabor, hvala Mihu za organizacijo. Menim da smo vsi pridobili veliko novih izkušenj in bodo naslednji obiski tu še lažji, s še večjimi načrti. Nekateri so še ostali, novi se že delajo, plezanja tam pa ne bo zmanjkalo.