V nedeljo dopoldan smo se iz kampa skupaj odpravili Jan, Dani, Aljoša in jaz. Imeli smo skupno izhodišče Mer de Glace, do koder smo se pripeljali z zobato železnico. Jan in Dani sta imela svoj cilj na drugi strani doline, midva z Aljošo sva pa bila namenjena v Petites Jorases, smer Contamine 750 m, 6a.
Do ideje za to smer sva prišla prejšnji dan, ko nas je v taboru obiskal Luka Lindič, ki nam je posredoval razne koristne nasvete pri izbiri ciljev. Ker je bilo lepo vremensko okno v prvih dneh tabora, kasneje pa napovedano poslabšanje, je bilo smiselno večje ture opraviti kar takoj na začetku. Aljoša se je za Contamine kar hitro navdušil, sam sem pa z nekaj skepticizma dokaj hitro v odločitev privolil. Imel sem sicer občutek, da je smer zame verjetno malo prevelik zalogaj. V vodničku piše, da gre za “old school, strenuous climbing”. Toda, Aljoša je dejal, da lahko vse prepleza kot prvi v navezi, poleg tega se pa smer na dveh mestih seka s smerjo Anouk, po kateri poteka navrtana “abzajl pista”, zato lahko na teh točkah precej enostavno obrneva. Torej, pa dajmo poizkusiti.
Po z moje strani dokaj nervozni noči in jutranjem transportu smo se tako znašli na zgornji postaji železnice nad Mer de Glace. Spustili smo se do ledenika, kjer smo zapustili trume turistov in nadaljevali pot po ledeniku. Od ledenika je še komajda kaj ostalo zato smo lahko po njem hodili nenavezani. Po kakšni uri hoje sta Dani in Jan zavila proti svojemu cilju, midva z Aljošo sva pa nadaljevala proti koči Leschaux, do koder je skupaj približno 4 ure hoje od izhodišča. Od ledenika do koče se je na koncu potrebno povzpeti po seriji navpičnih lestev, ki zahtevajo vso zbranost.
Na poti sva si lahko ogledala steno v katero sva se nameravala podati, na koči sva pa preživela popoldne, obdana z gorskimi vodniki in kopico verjetno lokalnih plezalcev, ki so izgledali precej izkušeni. Takoj mi je bilo jasno, da sam v to okolje ne spadam, saj sem bolj med začetniki. Z Aljošo sva se dogovorila, da želiva v smer vstopiti ob zori ob 5h zjutraj, da bova brez bivak opreme in da obrneva, če bo izgledalo, da se bo avantura zavlekla v noč. Mislim, da sva že tisti dan oba slutila, de celotne smeri verjetno ne bova preplezala.
V ponedeljek sva vstala ob 3h zjutraj, pojedla zajtrk in se po lestvah spustila do ledenika. Od prejšnjega dne sva bila z dvema mladima plezalcema dogovorjena, da jima bova sledila do vstopa smeri, saj sta onadva že poznala dostop. Od koče sva štartala pred njima, saj sva bila prepričana, da sta onadva hitrejša in naju bosta dohitela. Ob robu ledenika sva kar nekaj časa po moreni prečila pobočje in se znašla pod snežiščem, nakar sva opazila, da sta omenjena plezalca že precej višje nad nama tik pred vstopom v smer. Ker se nismo dovolj natančno dogovorili, nisva vedela, da je hitrejši dostop po zgornjem delu pobočja in ne spodaj ob ledeniku in tako sva že tukaj izgubila nekaj časa. Kakorkoli, vzpela sva se še po strmem snežnem pobočju in po dobrih dveh urah in pol prišla do vstopa.
Po vstopu je plezanje dobro steklo. Aljoša je lepo obdeloval raztežaje v vodstvu. Skala je dobra, v štantih je nekaj starih klinov, ki jih je Aljoša ojačal s frendi ali zatiči, vmesno varovanje je pa prav tako na premična varovala, le tu in tam se najde kakšen klin. Plezanje je potekalo večinoma po počeh in raztežaji z oceno 5c so se mi zdeli res precej težki.
Čeprav se mi je zdelo, da dobro napredujeva, sva bila še vseeno prepočasna, z ozirom na časovne omejitve, ki sva si jih zadala. Poleg tega se pa sam ne počutim najbolj lagodno, če ni vsaj na štantu tu in tam kakšnega svedrovca. Tako sva se po približno 200 m vzpona na prvem stičišču s smerjo Anouk odločila za spust po vrvi.
Abzajli so potekali gladko, vse dokler se nama ni zataknila vrv. Po silnem vlečenju nama je vrv uspelo rešiti, zraven sva pa dol potegnila tudi precej veliko skalo, ki sem jo dobil kar na glavo. Na srečo ni bilo nič hujšega, le par minut sem potreboval, da sem prišel k sebi. Nadaljnji spusti so potekali brez posebnosti.
Po sestopu iz strmega snežišča sva želela za nazaj ubrati isto pot, kot sva jo ubrala pri dostopu. Neke vidne steze tam ni in zato enake poti nisva zadela. Znašla sva se na precej razbrazdanem ledeniku, ki je bil pokrit s precej razmočenim snegom zaradi opoldanskega sonca. Navezala sva se in manevrirala med razpokami, ter skakala čez njih. Tu in tam se je vdrlo do kolena, ampak na srečo nič kaj bolj resnega. Problematičnega dela je bilo dokaj hitro konec in spet sva bila na ledeniku s čvrstim ledom prekritim s kamenjem. Sledil je še ponoven vzpon po lestvah nazaj do koče kamor sva se vrnila mislim da malo pred 15. uro.
Popoldan sva počivala in načrtovala, kaj bova počela naslednji dan. V mislih sva imela lažjo turo in tako izbrala smer Comte - Engelmann 5c 300 m v rhu Pointe 2842. Čeprav je sama smer manj resna kot prejšnja, pa prihajajoči dan vseeno ni bil ravno ležeren.
V torek sva se zbudila ob 6h zjutraj in po zajtrku krenila na kakšno uro dolg dostop, po dobro uhojeni poti nad ledenikom v smeri proti koči Couvercle. Vstopa ni bilo težko najti, smer je lepa, v dobri skali, sidrišča so navrtana, vmesno varovanje je pa po večini na premična varovala, le tu in tam se najde kakšen že zabit klin. Ponovno je vse naprej preplezal Aljoša. Tudi tukaj pa imamo večinoma opravka s počmi in podobno kot prejšnji dan, plezanje v težjih raztežajih se mi je zdelo dokaj zahtevno. Mislim, da sva bila po dobrih treh urah na koncu smeri, nakar je sledilo še slabih 200 m lažjega nenavezanega poplezavanja po grebenu. Potem je sledil en spust po vrvi in razmeroma kratek sestop do vstopa smeri, kjer sva pustila večino opreme.
Sledil je še razmeroma dolg povratek do izhodišča celotne ture. Mimo koče Couvercle sva prišla do še enih navpičnih lestev, po katerih sva se spustila nazaj do ledenika. Pot do tu je bila izjemno razgledna po zanimivi pokrajini, mimo manjših ledeniških jezer. Sledil je še povratek po ostankih ledenika Mer de Glace, po katerem sva morala kar hitro stopiti, da ne bi zamudila zadnje vožnje z zobato železnico v Chamonix. Do zgornje postaje sva prišla okrog 17h, že precej žejna, saj nama je zmanjkalo vode za zadnji del poti po žgočem soncu.
S celotno turo sem zadovoljen, z Aljošo sva se dobro razumela, bila je zanimiva izkušnja in mislim, da sem se marsikaj novega naučil. |
