Aiguille Noire de Peuterey - Arete Sud
Že ko smo se vozili proti Chamonix-u sva s Sašotom gledala vremensko napoved. Do torka zvečer naj bi zdržalo vreme.
V planu sva imela eno malo daljšo turo z bivakiranjem v steni. Še od lanskega leta je želja Petit Dru – Allain Leininger, naslednja Sašotova ideja je Mont Blanc du Tacul in Gervasutti Pillar, ali morda Aiguille Noire de Peuterey - Arete Sud. Ko se v soboto popoldne dobimo v kampu z Luko Lindičem, ga malce povprašamo za ideje in priporočila. Glede na to da je že skoraj 14 dni v Chamonix-u nam zaradi vročinskega vala odsvetuje severne strani, saj ponoči ne zmrzuje več. Tako se odločiva za Aiguille Noire de Peuterey - Arete Sud.
Plan je nedelja zjutri štart proti dolini Veny pri Courmayeru in nato mimo koče Borelli (bivak) do vznožja Pic Gamba, kjer se prične južni greben do Aiguille Noire de Peuterey. Ob 12:30 sva sedela pod steno in se krepčala. Sonce je pripekalo, tako da sva ostala kar v kratkih hlačah, saj smo sredi vročinskega vala.
Ob 13. uri sva začela s plezanjem, že na začetku sva se dogovorila, da plezava v blokih (5 raztežajev 5 drugi). Tako je pričel Sašo, tekoče, saj je imel vsak raztežaj navrtano sidrišče. Nadaljujem sam, pridem do prvega sidrišča, en slab en dober klin, ''mah tole je nekaj starega, grem naprej zagotovo so svedri naprej''. No tu je zmanjkalo svedrov, jaz pa kot običajno, vlečem raztežaje do konca vrvi, in vedno končam z neverjetnim trenjem. Nekako mi tudi že skica ni več všeč, smiselno mi je, vendar po skici bi mogla že iti v prečko pod Pointe Bifida. Zopet je na vrsti Sašo in glej ga zlomka, pride do navrtanega štanta. Plezava nekje po južni strani Pointe Bifida, čeprav so vse skice vrisane malce bolj vzhodno (desno). Ko sem zopet jaz na vrsti iščem prečko v desno, vendar je ni nikjer. Tako imam že vsega dovolj in rečem Sašotu, da zdaj pa ne gledam več skice, ampak samo še sledim logičnim prehodom in poškodovani skali od derez. No pa sva po 5 raztežajih pri prečki pod vrhom Pointe Bifida. Tukaj sva zamenjala kratke hlače z dolgimi, saj naju bo počasi začela loviti tema.
Nadaljuje Sašo začenja se plezanje po grebenu z občasnimi prečkami. Tako se dvigava proti 3. špici Pointe Welzenbach. Tukaj mi je zmanjkalo vode, cel dan sva na soncu, plezava že več kot 6 ur, 1 liter vode sem spil. Sašo spleza svojih 5 raztežajev, pa mu rečem, da sem že malce utrujen in da če mu ni težko, če lahko on nadaljuje v vodstvu. Tako je potegnil še 3 raztežaje prečke pod vrhom Welzenbacaha, kjer naju je ujela tema. Spustila sva se na škrbino, ki ločuje Pointe Welzenbach od Pointe Brendel, ter si uredila bivak.
Celotno turo sva splanirala, da bova ob bivaku imela sneg, tako imava s sabo samo dehidrirano hrano. Ostalo pa nama je samo 6 dcl Sašotove vode. Odločiva se, 4dcl gre za juho, potem pa imava še vsak po 1 dcl vode za zajtrk. Okoli polnoči se zavlečeva v spalke.
Malce pred 6 zjutraj naju zbudijo sončni žarki, če naju ne bi oni, bi pa zagotovo možak, ki je priabzajlu z Welzenbacha ob 6 uri zjutraj. Fant nima nič s sabo, samo plezalni pas, plezalke ter športni nahrbtnik z mehom, za pasom pa še tekaške copate. Švigne mimo naju, Sašo je le vprašal kam gre, pa je že divjal naprej. Bil je Benjamin Vadrines, gorski vodnik ekstremni športnik, ki je podiral rekord celotnega grebena do vrha Mont Blanca, ta je sedaj od avta do vrha 6 ur in 51 minut.
Malo pred 7 zjutraj se tudi midva zapodiva proti Pointe Brendel, tukaj se prične tudi malce zahtevnejše plezanje (V/VI). Malo pod vrhom Brendela naletiva na sneg in vzameva si kar uro počitka. Tako sva si natopila snega, spila vsak skoraj liter tekočine, nekaj pojedla ter si natopila še vsak liter za s sabo. Danes se odločiva, da plezava vsak svoj špic. Tako sem na Brendel plezal jaz naprej, na Pointe Ottoz pa je plezal v vodstvu Sašo. Vmes sta naju prehiteli še dve navezi z vodniki. Sledil je še Pointe Bich, kjer te na koncu čaka kamin oz. offwidth poka ocenjena s 3+ in ti da kar mislit. Še zadnji spust in pristop na Aiguille Noire de Peuterey.
Malce pred peto popoldne sva pričela s sestopom po vzhodnem grebenu. Sestop je sestavljen iz poplezvanja do III stopnje in nekaj abzajlov. Samo plezanje gor po grebenu ni bilo tako naporno kot pa sestop, saj tu nisi navezan, pa tudi kakovost podlage je veliko slabša. Ob mraku sva prišla na 4 zaporedne abzajle, kjer sva mislila, da sva že zunaj, pa je sestop trajal še kakšno uro. Ob 23 sva na snežišču pod steno, okoli polnoči pa na bivaku Borelli. Sašo vpraša ali prespiva na bivaku ali greva v dolino. Odločim se za dolino, tako naju čaka še slabi 2 uri sestopa do avta. Okoli 3 zjutri pa prideva v kamp.
Sama tura nama je vzela 43 ur od kampa do kampa. Bolj kot fizično je bila psihično naporna, saj pri sestopu po vzhodnem grebenu ni bilo možnosti za napako. Tako sva si potem vzela za počitek še sredo in četrtek, pa tudi vreme je sodelovalo.
La fin de Babylone – Brevent
V petek sva odločila, da greva plezat v Brevent, nagledala sva si dve smeri Ex libris v vzhodni steni Breventa, ali eno od treh smeri v južni steni. Odločiva se za južno steno, kjer so navrte smeri. Pogledava zasedenost stene in se odločiva za smer La fin de Babylone – 6c. Če bo čas greva pa še Ex libris.
No v sami smeri sva tako uživala, da tudi če bi bil čas ne bi napadla še ene smeri. Pozitivni grifi, lepi stopi, pokončna stena, super varovanje, kaj bi si še želel po tako naporni turi. |
