|
Triglav –
Bohinjska smer
Kok je fajn
ko za “nagrado” za pozn kobacanje iz postle parkiraš avto skor na terasi Aljaža
– je pol človk lahk mal hitrej pod Zahodno Steno.
Družbo v
steni sva pričakovala, sicer roko na srce bolj v “ZZ”-ju, da bo pa v Bohinjsko
zarila še ena druga naveza … no to pa zih ne – glede na to da smer ni ravno
blazn oglaševana. No, pa bi lahko bla – v bistvu smeri ne manjka nč in je prou
solidna smer z dobro skalo (če kam ne zaviješ po nepotrebnem, khm, khm) Razn
seveda zoprnga detajla cele smeri: previs v prezadnem cugu. Zoprnija tak za spodnje
kokr tud za zgornje ude: moje patike so odkrušle dobršn del skalovja spodi, no
za prjet je pa skala dost u redu – če rad prjemleš ko rak. Opremljena je
solidno, sva pa vseen mogla kar zabijat – Jan do te mere da je (spet) kladivo
zjebu. Tk so v smerci ostali 3je najini klini. Da se pa človk ne zgubi, pa
priporočam: spodn del smeri je najbolj točno skiciran v vodničku Stena, za
drugo polovico je pa bolš skica na plezanje.net.
Ampak je
res fajn na konc - ko se skor zabiješ v Bambergovo pot - brez tavanja po
Zlatorogovih (al pa kterih drugih) policah – in tak hitr nazaj v civilizaciji
in se lahk pripravš na nove dogodivščine.
Šite - JLA
Vse kocine
na nogah mi štrlijo pokonc, ko ob 8h zjutraj gonva proti Domu v Tamarju, vmes
si pa pojem tist štiklc od Letečih Potepuhov: “used se gor na štango bova tko
hitrej pršla…” In sva. Hitr pospravm u sebe japko, odvečno robo pustiva
zaklenjeno na picklih, pa marš u hosto. Da svojim tacam prišparam trpljenje,
pljučim pa nepotrebno sopenje se hitr postavm pred Murija da ne more mim –
utrip se mu verjetno spusti do 40, pr men so pa encimi z japko očitno zlo hitr
opravl in plini so se začel nabirat - v tem smislu sem tiho trpel, a se je
splačal - po ležerni uri in pol sva bla pod prvim klinom in … ves mraz jutra je
izgnil.
Prvo na
vrsti, po vsemrežje najdenih opisih sodeč – blazno krušljiv pru cug – pa očitno
folk še ni plezal v Turski gori, pa pol travnata poč – ja, trave je neki na
začetku, pol pa nima več kje rastit … hitr rata jebeno, brez potenicalnega mesta
za prjatla – pa je treba kar čez. Sicer kasnej ni nč kej laži, ampak mora it.
Pa neki vijuganja gor in dol, pa čez “streho”, ampak se splača res dobr na
skico pogledat – mim strehe. Pa si rečeš – super, kamin – oldskul, zihral je
not zih neki – res jih je, je pa ozek. In taki res ozki kamini ti lahk dajo
hitr tinte pit – sicer pomaga da ti rukzak binglja pod jajci, ampak če se ti pa
pol glava nekak zakači not … no, vsekakor zanimiva situacija iz ktere se lahk človk
nauči: mamo jebe pa frende za kajlat, glava naj ostane za kej druzga + ne rint
preveč not v kamin. Pride na vrsto hudičevo lep 60m cug pokončne zajede (eden
najlepših cugov k sm jih kdajkoli zlezu), na konc pa še čez previs - nama ni
bil zategnjen, tud FE-ja je dost not. Smer končaš sred Šit - gledava gor,
gledava dol…s Pavlo do zdej najboljših izkušenj nimava (prehitr se spomneva
krša v Špiku), a dons sva jo mava rajš – od razvezave, dveh koristno
pozabljenih zidarskih vponkah na abzajl štantih pa do zlaganja štrikov je šlo
mim sam za 4 runde pira cajta.
Še
Poni-ekspres nazaj prot “Peterkinem domu”, vmes sva spoznala še da treking
dvokolesnik ni glih najbolš za šuder, ampak – če potegnemo analogijo ljudske
modrosti – “bolš se slab pelat, ko dobr hodit”.
P.S: morm
si zapomnit da je treba Muriju za naslednji RD kupt zvonček za picikl – očitno
to ne pride serijsko pri specialki.
P.S.S: z
Murijem sva tud zanimivo stvar pogruntala – da sestop po “Pavli” v Šitah ni nič
kej bolj hud v primerjavi z Bambergco. :) (abzajli izključeni sevede)
|
