DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Ledni tabor v Bad Gasteinu (8. - 10. 2. 2024)

Ledni tabor v Bad Gasteinu (8. - 10. 2. 2024)

Avtor: Domen Murko, Ogledov: 914

8. 2. 2024

 

 

Na Prešerna dan se nas je 11 članov AO Celje Matica podalo na ledni tabor v Bad Gestain. Temprerature zadnje dni niso bile nič kaj obetavne. Ob kontaktu z lokalnimi gorskimi vodniki smo izvedeli, da razmere za plezanje lednih slapov niso dobre, naj raje seboj vzamemo smuči. Kljub zbranim informacijam smo se odločili vseeno poskusiti, morda pa najdemo kaj splezljivega. Bolje en kot noben, je bilo naše vodilo na omenjeni poti.

 

 

Peter, Eva, Tejka in Marko M. so ta dan odšli v izvidnico iskat morebitne še stoječe in plezljive slapove v dolino Kötschachtal. Na dostopu, ki je zaradi prepovedi vožnje primerljiv z razdalijo Slap Peričnik-Aljažev dom v Vratih, do področja slapov, kjer je Peter hitro zagledal potencialno linijo v Böcksteinkoglu, slapovi pa niso zgledali nič kaj mamljivi. V omenjeni dolini so navzoči naleteli na nekaj še stoječih oziroma bolj na skali "sedečih" slapov. Vsi pokončni slapovi in sveče so popadali v dolino, saj je kljubovanje takšnim temperaturam zamrznjenim slapovom nemogoče.

 

 

Zgodnejša četverica (Dani, Žan, Blaž in moja malenkost), ki ima očitno težave z nespečnostjo, se je na pot odpravila ob 3.00 uri istega dne. Glede na zbrane informacije o tamkajšnjih slapovih in vremenski prognozi z nič kaj obetajočimi pričakovanji. Pot do Bad Gasteina je popestril vlak, ki pelje skozi 8371 m dolg tunel od Mallnitza do doline Anlauftal, na katerega smo zapeljali z avtom in nevedni, da ga med vožnjo moramo zapustiti, v njem obsedeli. Čez minuto nas je strojevodja pospremil do potniškega vagona. Ob prihodu v dolino Anlauftal nas je pričakal lep razgled s pogledi na okoliške hribe. Odpeljemo iz vagona in sledil je oster ovinek v desno,... Oziroma bi sledil, če bi se držali navigacije, tako pa je sledilo polkrožno obračanje in kasneje blag lev ovinek proti izhodišču, na katerega smo hitro prispeli. Odprl se nam je pogled na slapove oziroma na to, kar je od njih ostalo. Od cca. 10 slapov je iz izhodišča bil v celoti viden le eden, od ostalih so visele le še posamične sveče. Kljub temu smo si razdelili opremo in se odpravili pobližje "počekirat" situacijo.

 

 

Odločili smo se za edin še zamznjen slap Federweiss-Fall. Led je bil kot "putrček", cepinov in derez zato ni bilo potrebno zabijati z vso silo. Glede na podatke iz vodnička je slap sestavljen iz 4 raztežajev, težavnosti WI3-WI4, višine 180m. Po prvem raztežaju smo v dolini zagledali vzpenjajočo se trojico Vasje, Anje in Jana, ki so iz Celja krenili 3 h za nami, sedaj pa so za nami le 2 raztežaja. Le nasmehnil sem se naši ekstremni hitrosti. Drug raztežaj je postregel z nekoliko strmejšim delom. Štanti so bili navrtani tik ob slapu. Glede na vodniček smo prvi in drugi raztežaj združili v enega. Za spust smo se poslužili abzajla in v štirih dosegli dno slapa.

 

 

Dan smo zaključili ob bograču, ki ga je dan prej skuhal Dani. Bil je res, res dober. Topel obrok na žlico po takšnem dnevu - fenomenalno. Sledilo je večerno druženje in vzporedno dogovori med člani tabora, kaj početi naslednji dan. Nekateri so se odločili za turno smuko, drugi za plezanje slapov, nekateri pa za Petrovo potencialno linijo, ki jo je ugledal med jutranjo izvidnico.

 

 

 

9. 2. 2024

 

 

Budilka zazvoni ob zgodnji 4.45 uri in za nameček na dan dopusta? "Kaj nam je tega treba?", so besede s katerimi pospremim žvrgolenje ptic, ki me prebujajo vsako jutro. V kuhinji že diši po pečenih jajčkih in kavi. S Petrom se glede na pričakovanje težke ture dobro nasitima, vsaka kcal šteje. Ob 6.05 že pridno korakamo proti Böcksteinkoglu. Cesta je za promet zaprta, po njej smejo voziti le imetniki nepremičnin, dostavna vozila do koče, mi pa srečamo velik tovornjak s prikolico polno lesa. Cesta je v celoti pomrznjena in že na daleč smo slišali vrtenje koles oblečenih v verige. Škoda da ne gre v isto stran kot mi, bi nam prihranil kak korak, se pošalimo. Po dobri uri drsanja prispemo do koče Alpengasthof Prossau, kjer nadaljujemo desno. Začnemo se strmo vzpenjati skozi kopen gozd, saj se nam po grapi udira do kolen. Na višini približno 1450m gozd zapustimo in pot nadaljujemo po grapi. Na tej višini se sneg ne predira tako zelo. Čez dobrih 300 višinskih metrov si nadanemo pas, dereze, čelado in v roke cepin. Sledila je konstantna grapa naklonine nekje med 35-40%, vršni del pa še kak % več. Mimo nas kontinuirano v plitvih žlebih drsijo majhni pršni plazovi, ki jih iz izpostavljenega vršnega grebena nosi veter. Sledi prečka v levo in kratek ledni skok, kjer se navežemo. Po 3 urah stojimo pod lednim slapom na višini 2100m. Slap zgleda lepo narjen. Nardimo štant z dveh lednih vijakov, porazdelimo opremo. Peter bo plezal kot prvi, midva z Janom mu bova pa sledila. Že v prvem raztežaju začne pihati in po nas leti "prš". Peter se ne pusti motiti in pridno napreduje v izpostaljenem delu, ki ga kasneje oceni z WI4. Z Janom splezava za njim, med plezanje naju pa močno nohta. Ko prideva do štanta se začneva dreti in smejati, vse v enem. Screaming Barfies v vseh pomenih te besedne zveze. Sledi drugi raztežaj težavnosti do WI4-, ki je hitro za nami. Sledi detajl smeri. Sveča zgleda lepo narjena ampak do nje pelje zelo izpostaljena prečka, ki nam vzame dobre pol ure. Nepredelan sneg, nesigurnost kam stopamo, nad nami previs, ki nam pusti ravno toliko prostora, da se nekako stlačimo pod njim, terja kar nekaj mirnih živcev in pospešenega srčnega utripa. Plezanje po sveči je bila prava uživancija, čeprav je malo "šutalo". Ko splezam preko sveče se veter, ki smo ga čutili že prej do kosti, še okrepi in do iztopa iz stene se je bilo potrebno ob močnih sunkih dobro vkopati v sneg. Glede na veter, ki ni pojenjal smo se odločili, da na vrh ne bomo šli. Raje smo začeli z iskanjem možnosti sestopa. Ko prečimo pod vrhom v desno pridemo do grape, po kateri z dvemi abzajli pridemo do terena, kjer smo lažje sestopali. Tu se je veter umiril. Končno smo po 7h nekaj popili in se najedli. Obilen zajtrk je bila dobra odločitev. Med iskanjem naravnih prehodov pri sestopanju smo naleteli na par vrvi in verig pritrjenih na drevesa ali skalo. Glede na njihovo stanje smo sklepali, da ta pot ni med najnovejšimi. Po 13h in pol prispemo do prej ledene ceste, ki sedaj bolj spominja na potok. Sledi še dobra ura in 5km hoje do izhodišča. Sledi Danijev klic kje se nahajamo. Izkoristimo priložnost in se na pol poti srečamo. Dani hvala za vsak prihranjen korak v od južnega snega premočenih gojzarjih. Po več dnevnem iskanju splezane smeri se še vedno nismo dokopali do tega podatka. Kontaktirali smo tudi lokalne gorske vodnike od katerih odgovor še čakamo...

 

 

Isti dan so se Dani, Blaž in Žan odpravili do Böcksteinkogla po isti pristopni poti kot mi, kljub vednosti, da jih čaka dooolg dostop, iskat razmere v dolino Kötschachtal. Naposled so se odločili za 400 meterski slap Gigant. Led je v prvih 4 raztežajih bil kot rečemo v ledno plezalskem žargonu - "putrček". Med plezanjem so nonstop čutili "fen", kot posledico pa pršne plazove. Po 4 raztežajih so se odločili obrniti, saj slap naprej več ni bil narjen. S tremi abzajli na abalakih so se spustili na dno omenjenega slapa. Čakalo jih je le še zabavnih nekaj več kot 10 km hoje do izhodišča. Med sestopom so večkrat slišali padajoče se slapove. Največji iziv na sestopu jim je predstavljalo izmikanje minam (konjski iztrebki), ki so od njih zahtevale obilo koordinacije.

 

 

Eva, Marko M. in Tejka so se odločili za poskus v slapu Federweiss-Fall. Glede na stanje slapu dan prej so se razmere drastično spremenile. Tako so bili primorani obrniti po prvem raztežaju.

 

 

Anja in Vasja sta se odpravila na turno smuko, o kateri je Anja napisala: Osnovni plan je bil, da greva z Vasjo na turne smučke v Sport Gastein, ampak sva kljub temu za ''vsak slučaj'' vzela s sabo še robo za ledno plezanje. Prispela sva na prazen parking, saj gondole niso obratovale zaradi premočnega vetra. Pogled proti rahlo zaledenelim slapovom pa ni bil preveč mikaven. Kaj 'čema zdej? Ja nič, poskusiva s turnimi in bova videla, kako daleč prideva. Ob smučišču je bila označena turnosmučarska proga vse do vrha Kreuzkogla (2686m). To nama je precej olajšalo celotno zadevo, saj je bila vidljivost precej slaba. Kljub temu sva imela kar nekaj (vetrovnih) izzivov na poti, vse do lovljenja odpetih smučk. Na vrhu sva komaj spravila kože dol iz smučk brez da bi jih odpihnilo, zato nisva želela ostati tam niti sekunde več kolikor je potrebno za pripravo na spust. Smučarija po svežih rebrcah pa je bila vredna vsega truda!

 

 

Dan smo zaključili ob družabnih igrah in pripovedovanju doživetij iz tistega dne. Glede na pričakovan deževen sobotni dan se je druženje zavleklo dolgo v noč.

 

 

10. 2. 2024

 

 

Sicer je bil primarno plan tabor, ki bi trajal do 11. 2. 2024,vendar se je zaradi slabih razmer in težav z nastanitvijo le-ta skrčil na tri dni. Deževna sobota nas je razdelila na dva pola. Manjšina je odšla proti domu, ostali smo se v oblačnem vremenu opravili na Graukogel, do koče na smučišču nekje na 1500m.n.v. kjer smo podebatirali ob kavici. Zaradi deževne vremenske napovedi nismo debatirali dolgo. Tabor smo ob sklepnih besedah vodje tabora - Danija, zaključili pri Privošniku.

 

 

Razmere niso bile ravno nam v prid, vendar smo v teh dneh nekaj splezali, se pozabavali in proti domu odšli bogatejši za novo izkušnjo ter s številnimi zanimivimi prigodami. Dolžina sezone lednega plezanja se po besedah izkušenejših z vsako sezono krajša. "Se spomniš pred leti, kako smo plezali slapove celo zimo?"...





 




 



 




 
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah