Sporočilo: petek, 25. 10. ob 11:55: »Ej, Tejka, morda sam ena zadeva - do kdaj bomo mi tam? :D Do sobote ali nedelje? Sorry, nisem zihr. 😉«
Sporočilo: petek, 25. 10. ob 23:05: »A mamo zdj vsi prevoz?😊«
Organizacija plezalnega tabora zahteva številne veščine, predvsem komunikacijske. Naša Tejka se je na tem področju znašla odlično, ostali pa ... ja, smo sodelovali 😉. Še tik pred zdajci smo preverjali ali imamo drug drugega in vsak vse. Nekateri pa so veselo zavriskali »Huraaa, počitnice so, gremo plezat!« Pa smo šli - trije avti in en kombi, 13 plezalcev in en kup žlahtne opreme - za en teden iskat nove dogodivščine v Toskano.
Na soboto, 26. 10. zjutraj, smo štartali iz Savinjskih, Zasavskih in Posavskih koncev. Vožnja po različnih poteh nas je uspešno pripeljala do kraja Massa, v severnem delu Toskane. Namestili smo se v apartmajih na hribčku nad mestom. Lokacija naših apartmajev se je izkazala za dobro izhodišče. Le nekaj logistične izmenjave in vožnje, pa smo bili tam, v plezališču namreč. Teh je bilo v okolici veliko, zato se je bilo kar težko odločiti, kje bomo plezali.
V pričakovanju hladnejših, novembrskih dni, smo prišil v Toskano pripravljeni, kot na prihajajočo zimo. Že drugi dan pa smo doživeli vročinski šok - sonce in temperatura nad 25°C, vročina, ki je nismo bili več vajeni. Ta dan smo vsi izkoristili za obisk plezališča Vecchiano, v bližini mesta Pisa. Priljubljeno in lahko dostopno plezališče z ogromno obiskovalci, je ponujalo veliko kratkih športnih smeri različnih zahtevnosti. Tukaj je lahko vsak našel kaj zase - nekateri v senci, drugi na vročem soncu. Dobro navrtane smeri v kompaktni skali so praviloma drsele, na vrhu pa zahtevale prevezovanje. Najbolj pridni so v tem plezališču projektirali in vztrajali do večera, drugi pa smo še pred večerom preverili, ali poševni stolp v Pisi še stoji. Nam na žalost ali veselje, smo tam srečali ogromno turistov, ki so se trudili stolp tudi poravnati. Po turističnem vložku dneva smo odhiteli v apartmaje na zasluženo večerjo.
Ob večerih smo se družili, debatirali o preživetem dnevu in plezalnih uspehih ter načrtovali potek naslednjega dne. »Kdo, kam, kdaj, s kom gre plezat?« To so bila sicer vsako večerna vprašanja, na katera smo pravočasno odgovorili šele naslednje jutro. Naša jutra so bila ležerna, nismo prav hiteli. Vendar smo kljub temu vsak dan uspešno obiskali kakšno plezališče, se naplezali in se lepo imeli. Vreme nam je dobro služilo cel teden in smo tako lahko plezali vsak dan. Zastavili smo si različne plezalne cilje. Nika, Blaž, Pero, Sašo in Alja so bili navdušeni nad plezanjem kratkih športnih smeri in projektiranjem. Dani, Tejka, Urša, Marko, Gašper, David, Sine in Irena pa smo se na športnih smereh ogrevali za »zahtevnejše« večraztežajne smeri.
Tako smo v tednu dni obiskali več plezališč, med drugimi tudi plezališče Muzzerone v bližnji Liguriji. Plezališče leži ob morju, žal pa poti do morja nismo našli ... so bili pa zato razgledi z vrha prijetnejši. Razgledali smo se po plezališču in se namestili v enem od sektorjev. Plezali smo kratke športne smeri in se greli na soncu. Smeri so bile dobro opremljene, lažje smeri nekoliko drseče, kar priča o priljubljenosti plezališča. Ta dan gneče sicer ni bilo. Po plezanju smo se odločili še za drug turistični dodatek in se »na hitro« zapeljali do ene izmed znamenitih vasi Cinque Terre.
Najmočnejši naše druščine so najlepše izzive našli v plezališču Camaiore, ki se nahaja v toskanskih hribih tik nad istoimenski mestom. Plezališče ponuja več sektorjev, do katerih se dostopa po prijetnih gozdnih poteh. Plezališče ustvarja prijeten gozdni ambient, prostor, ki si ga želi prav vsak plezalec. Smeri so bile dobro opremljene, večinoma težjih ocen. Tiste »ta lažje« smeri bi lahko iskali kot iglo v senu. Zanimiva je bila predvsem skala, ki je ponujala veliko izzivov plezalcem - z malimi gripi, tufami, miniči, previsi ... le »šalc« je bilo bolj malo. Nika, Sašo in Pero so si tukaj zastavili zahtevne projekte in jih tudi uspešno zaključili. Bravo! Drugi smo v plezališču uživali v lažjih smereh in v razgledih, ter ob nabiranju kostanja. Tega je v Toskani res veliko.
Večraztežajne smeri smo plezali v gorah, ki spadajo v območje Apuanskih Alp: Monte Antona, Monte Corchia in Monte Compaccio. Vse tri lokacije so bile relacijsko dokaj blizu naših apartmajev, če se le nismo izgubili na poti do tja ali lokacijo nastavili na napačno izhodišče.
V Monte Antona smo se ogrevali na lažjih športnih večraztežajnih smereh, do dolžine 200 m. Plezali smo v treh navezah. Dobro navrtane smeri v plati so na predelih zahtevale pozorno oko plezalca. Dirkali smo navkreber, po polžje pa se vsi spuščali navzdol iz istega štanta. V daljših smereh smo se učili, v krajših pa uživali. Skala je bila dobra, kompaktna. Željni višine, smo obiskali še zahodno steno Monte Corchia, kjer smo našli en sam izziv - smer Erik (240 m, 5c, S1/II). Razdelili smo se v tri naveze ter smer uspešno preplezali. Dobra skala nam je ponudila lepo plezarijo, na vrhu pa prijetne razglede vse do morja. Sledil je sestop po gozdni poti. Še zadnji dan pred odhodom proti domu smo se nekateri odločili, da večraztežajk še ni bilo dovolj. Tokrat smo jih šli iskat v Monte Compaccio. Dostop je sila enostaven, saj bi avto lahko parkirali skoraj pri izhodišču smeri. Navrtane večraztežajne smeri v plati so dolge do 200 m. Plezali smo v štirih navezah in preplezali smeri: Matrix (180 m, 6b, S1/I), Lilly (180 m, 6a+, S2/I), Chi leva li vin dai fiaschi (200 m, 6a, S1/II) in Philadelphia (175 m, 6a+, S1/II). Izmed teh smeri je bila slednja še najzahtevnejša. Plezanje večraztežajk ne bi bilo tako zabavno, če bi izpustili glasbeni vložek. Tako se je pogosto iz stene slišalo prepevanje seveda italijanskih pesmi, brez tega pač ne gre ... Volare, ooooo.
Po tednu dni plezanja v Toskani, smo nekateri hitro ovrgli predstave o Toskani kot pokrajini z livadami, sivkami, cipresami in vinom. No, tudi to ponuja Toskana, vendar za takšne želje, se je potrebno zapeljati še nekoliko južneje. Severni del Toskane, z Apuanskimi Alpami, ponuja veliko za radovedne plezalce, za izkušene voznike in ljubitelje ozkih italijanskih cest. No, slednje ponuja kar celotna Italija 😊. Utrujeni in s polnim košem novih vtisov smo se po tednu dni vrnili v domačo Slovenijo, z mislimi pa že proti novim ciljem naproti.
|
_1.jpeg)
