Kar nekaj časa je trajalo, da je Curi napisal diplomsko nalogo. Imel je pač rad gore, sonce, zrak, svobodo... Ko pa je napisal nalogo, se je zgodila tragedija. Svojci, prijatelji in njegov mentor Dušan Debenak so stopili skupaj in v knjižnici v Rimskih Toplicah pripravili večer predstavitve diplomske naloge. Pravzaprav se o nalogi ni veliko govorili, pač pa smo skozi goste večera začutili Curija. Bil je lep in topel večer, predvsem nam je bilo toplo pri srcu. Med drugim smo slišali tudi tole pesem, ki jo je napisala Alja Žehelj.
Navihane skale in muhasto sonce,
poredni vetrovi in kaplje z neba,
so v tebi živeli in s tabo veseli
prebivali v sanjah vršacev želja.
Objemal si skale in gladil snegove
in s smehom zalival ves svet.
In mehke si kodre razpuščal v vetrove,
vihravo utiral si lastno si sled.
Potem so mi rekli, da si umrl,
da tiho odšel si tja onkraj vetrov,
da zvezde neskončnosti tam si uzrl
in ziba te ladja neznanih valov.
Ko pride tak dan, ko še sonce zajoče,
ko svet se brez konca zdi siv,
takrat se zavem: Ne, ti nisi mrtev!
Saj v meni še vedno si živ!
