A ko sva prispela do Korošice – se nama je nasmeh narisal na obraz. Stena v Lučkem dedcu – kjer sva imela današnja plezalna cilja – je bila popolnoma suha, sonce je steno že božalo. Malo počitka in priprav, pa že sva bila na vstopu. Do raza oz. prvega težjega raztežaja sva šla nenavezana, nato uredila sidrišče in se podala v strmo steno. Prvi raztežaj je pripadel meni – skozi celotno smer se nama je obema ta zdel najtežji – v zadnjem delu ko je potrebno raz prestopiti imaš na voljo le en oprimek in še ta je polovično zaseden s klinom. Nadaljevanje lažje, a nikakor lahko. Je vseeno kar potrebno venomer dobro plezati, saj strmina ne popušča. Ko sva nadaljevala s police, na kateri je prvi udoben štant, sva naredila nekakšno kombinacijo desne in leve variante glede na skico iz plezalnega vodnika Repov kot. Pa se je izkazala za dobro in ne preveč naporno. Na vrhu ni bilo veliko dvoma, da greva še v drugi današnji cilj – Levo smer. Sicer sva si vstop oz. prvi del malo skrajšala, saj sva vstopila po Arnškovi smeri, pa je ne bi priporočal. Četudi je prvi raztežaj le te lahkotno in lepo poplezavanje, pa je drugi, da prideš na stičišče smeri Leve, Arnškove in Šarove poči kar zoprn – potrebno je iti za veliko lusko, ki po fizični težavnosti ne predstavlja neke resne plezarije, pač pa predstavlja zaradi “naloženosti” veliko nevarnost za varovalca in moraš biti maksimalno zbran, da se tam skozi prebiješ. Nadaljevanje naju (me) je malce zmedlo saj sva naletela na navrtana stojišča – brskanje po spletu je pokazalo, da če bi si zadeve prej pogledala, tiste “zmede” ne bi bilo. :) Je pa smer v bistvu zelo lepa v zgornji polovici (in tudi ne dvomiva da enako velja za spodnjo). 

Spustila sva se nazaj do začasnega prebivališča na Korošici, v katerem sva prenočila. Še prej sva zakurila, uredila večerjo, pospravila okolico, saj je veter od lanskega leta dodobra raznesel na kup spravljene pločevinaste plošče, ki smo jih v delovni akciji lansko leto spravili na kup. Noč pa ni prinesla mirnega spanca – močan veter in nalivi mi niso dali spati do pol treh zjutraj. A ko se je zjasnilo – znova sonce, sicer pa zunaj bolj mrzlo kot prejšnji dan. Pridužil se nama je Peter in skupaj smo jo hitro mahnili iz Korošice proti Planjavi. Pot čez Srebrno sedlo je bila večinoma kopna, le dva dela sta bila še prekrita z mehkim snegom. Tudi danes je bila smer suha, z izjemo prvega previsnega detajlčka. Med plezanjem nas je za nekaj časa presenetilo tudi sonce, kateremu se je uspelo prebiti skozi oblake, proti vrhu pa se je skrilo in znova je zavel hladen veter. Smer je služila kot lep zaključek, a vseeno sta se mi obe smeri prejšnji dan zdeli lepši (tako kot po plezariji, tako kot po kvaliteti skale). Na Srebrnem sedlu nekaj počitka, okrepčanja nato pa sestop nazaj proti Korošici, od tam pa hiter Markov tempo še do Podvežaka.

Končno pa smo lahko vikend zaključili v stilu in tako kot se spodobi – pri “našem” Privošniku na enem temnem. (tokrat je bil za spremembo resnično le eden :))

Po tem, ko smo vozila stlačili v preostale kotičke parkirišča, smo strnili naše vrste in se v močnem soncu odpravili proti Moharju (2605m). Sonce in strmina sta nas pogrela, tako da je iz nas kmalu teklo v potokih. Mnogi med nami smo se prvič srečali s krpljami, ki so nam pomagale pri vzponu brez ugrezanja. Proti vrhu smo zaradi trše podlage te zamenjali za dereze in cepin. Na najvišji točki dneva nas je razveselil fantastičen razgled na okoliške hribe, med katerimi je seveda izstopal Veliki Klek oziroma po nemško Großglockner. Na precej prostornem vrhu smo vsaj kakšno uro porabili za počitek, malico, pijačo in užitek v soncu. Sledil je spust.

Po dobre pol ure hoje smo našli primerno točko za izdelavo snežnih bivakov z veliko napihanega snega. Hitro smo se lotili dela. Presenetil nas je poledenel in trd sneg. To je bil tudi razlog, da smo bivake kopali bistveno dlje, kot smo pričakovali. Kljub temu, da bivaki niso bili ravno idealnih oblik, so nam nudili dovolj zavetja pred ostrim vetrom med nočjo. Ta je bila za ene bolj, za druge manj udobna, vendar smo bili na spanje v snegu kar dobro pripravljeni, tako da večjih težav ni imel nihče. Zjutraj smo se okrepčali in pospravili opremo.

Medtem so nam oblaki in močan veter že nekoliko načeli voljo do nedeljskega vzpona. Nekaj članov ekipe se je odpravilo proti koči, drugi pa smo šli samo pogledati do bližnjega sedla. Ker smo ravno že bili na sedlu, smo seveda pot nadaljevali do Hilmersberga (2673m). Našo pot je vseskozi spremljal močan veter. Na vrhu ni bilo časa za uživanje. Spili smo čaj in se hitro odpravili v dolino. Spust je bil kljub ugrezajočem snegu hiter. Pri spustu so nas precej ovirale cokle, ki so se zelo rade nabirale na derezah.

Po kakšnih dveh urah spusta smo končno odložili nahrbtnike pri avtu, zamenjali mokra oblačila in se odpravili v kočo na osvežilno pijačo. Tam smo polni navdušenja razglabljali o svoji prvi, pod snegom prespani noči. Po konstruktivni debati smo se poslovili in se odpravili vsak po svoji poti. Vikend je bil zelo pester in zanimiv, predvsem pa smo v dobri družbi še bolj stkali naše prijateljske vezi.

Marko Es

fotografije: Udeleženci bivakiranja

“Fantje…morte it probat. Kulkrt smo mi šli u hribe za ceu vikend, pa smo potem ceu vikend sam vedril.”

Besede našega Poldeta, ki so se nama z Markom zasidrale v spomin. Dan prej smo mu pomagali s spravljanjem drv za prihodnjo zimo, takoj naslednje jutro pa sva, vsem visokim temperaturam in napovedanim inverzijam navkljub, zgodaj zjutraj mahala proti levemu delu Turske gore – k smeri Modec – Režek. Kljub sončnemu vremenu sva bila daleč naokoli sama, tu in tam nekaj pohodnikov, a vse do vstopa je bila morala bolj kot ne na dnu – od mokrega snega, pa do gaženja čez kolen… dan ni obetal. Pa vendar, po nekaj metrih dejanskega plezanja … sva na koncu zgolj vriskala od veselja. Na južni strani Turske gore sva si z velikim zadovoljstvom ogledovala belo morje nad Ljubljansko kotlino, to pa se je razširjalo daleč proti jugu in zahodu, le Štajerski konec se je temu izognil in plaval nad oblaki.

In nauk teh besed je odmeval … Že lep čas je pretekel, zgolj ena objava deklet SMAR pred več kot mesecem objavljena o vzponu v Travniški grapi, pa sva vseeno rekla … greva pogledat če še velja. Že “dostop” v petek do Doma v Tamarju nama je dal na nek način slutiti da v smeri jutri ne bo šale – pa čeprav je tam zgolj ravnina, a je bila začinjena z živim ledom, fantoma ki sta rekla da za nobeno ceno ne obujeta plezalnih derez, spravljenih na dnu nahrbtnika in polno sijoče lune, ki naju je spremljala celo pot. Ko se je zdanilo sva že bila na poti proti Tamarskim slapovom, obrnila sva se proti Travniku in … no, po resnici, ne ravno hitro … sva bila na vstopu. Malce si ogledujeva prvi raztežaj, a ni bilo veliko dvoma - navezala se bova. Hitro naju dohiti naveza, ki je bila le nekaj minut za nama in ekspresno sta jo mahnila tudi čez prvi raztežaj, nenavezana. Počasneje slediva, ju na naslednjem varovališču dohitiva, a Florijan in soplezalec odhitita naprej. Nekaj časa sva še držala tempo, a je hitro postalo očitno, da bova zgolj gledala za njima. A kmalu je postalo jasno, da so razmere dalje v smeri zelo slabe, saj sta najina predhodnika obrnila. Midva izkušenima domačinoma nisva oporekala in tako smo se skupaj spustili nazaj v dolino. Kakopak, druženje v Tamarju in vnovičen, “adrenalinski spust” proti Planici, ni manjkal. Krepak obed pri Martinu v Kranjski gori, nekaj malega iskanja prenočišča in že sva bila v postelji v hostlu pri Jozlnu v Mojstrani, iz katere se do naslednjega jutra nisva premaknila.

Malce pozno, a nekaj do osme ure zjutraj jo že mahava skozi zaspano, zamrznjeno pokrajino Belopeških jezer proti planini Plazje. Tam se nahaja najin današnji cilj – Damoklejev meč. Med potjo budno spremljam stopinje pred menoj, ki vodijo navzgor. Sprašujem se: “le koliko navez bo danes pred nama”. In na koncu … cel dan sva bila sama! Neverjetno. Marko je že prejšnji večer rekel da mi prepusti prvi, po skici, težji del slapu – da pač ne more plezati tako težko. “Yeah right”, sem si rekel. Prvi del … ne morem reči, da je bil lahek – 15 metrov strme ledne plezarije, a vseeno je bilo vmes prostora za počitek. Kasneje pa se je Marko zakalkuliral - namesto treh lažjih raztežajev sva naredila dva, njega pa je nato počakal tisti raztežaj, ki bi spet moral doleteti mene. Dva manjša skoka in sedem metrov visoka, popolnoma navpična, svečkasta sveča, ki pa je imela vsaj malce mehkejši led, a vseeno – razen začetnega varovanja na dnu – dober (psihični, pa tudi fizični) preizkus vsakega plezalca. Sledim in nato nadaljujem, hitro naletim na urejeno varovališče. Vrvi je dovolj, a vseeno, se raje ustavim – v izjemni manjši votlini – nekaj zaradi dejstva, da ne želim spuščati velikih lednih projektilov na svojega soplezalca v ozkem kaminu za seboj, nekaj pa, priznam, zaradi ambienta. Kamorkoli pogledam okoli sebe je led - v takšnih ali drugačnih oblikah. Nad menoj se bohotijo ledne sveče, ena ogromna, povezana s svojim podstavkom, druge visijo v previsih daleč od mene, vedoč, da se jim ni potrebno bati, da jih bom kdajkoli s svojim dotikom cepina poslal v dolino. Res, neverjeten občutek. Pa vendar, samo petnajst metrov višje, novo doživetje. Iz dejanskega Demoklejevega meča, impozantne dvajset metrske sveče, ki bedi kot nekaj-mesečni stražar nad celotnim slapom, me stušira slap mrzle vode, ki kar ne pojenja. Lep čas sem pod slapom, a umakniti se ne morem, zgolj sprejeti moram njegovo hladno prho. Marko zgoraj se mi smehlja, a ko prideva skupaj in še enkrat pogledava okoli sebe – znova – neverjetno. Ledene skulpture kakršne si človek samo predstavlja …

Sledil je sestop. Tokrat zelo prijeten, vsa varovališča navrtana in pripravljena za spust, tako da sva bila na vstopu po vsega malce več kot tridesetih minutah. In nekaj malega več - tudi v dolini. Kakor daleč je zgledalo zgornje Belopeško jezero, pa sva bila vseeno tam zelo hitro in nato na poti  proti domu.

Iz plezalnega vidika, sigurno ne popoln vikend, iz “izkušenjskega”, pa abosolutno. Še več takih!

Ps: slikovnega materiala iz Travnika nimava – ni bilo veliko želje po ovekovečenju takšne plezarije. :)

Naša velika četica je korakala neozirajoč se na rahle dežne kapljice, višje zgoraj pa nas je pričakala prava romantika-snežinke. Po izboru ustreznega terena z dosti snega smo se organizirali v skupine in vsak je dobil svojo navezo, s katero sta bila tisti dan neločljiva, v dobrem in slabem kot v zakonu.

Na različnih delovnih točkah zimskega tečaja so nam inštruktorji podali svoje znanje. Naučili smo se kako se izdela sidrišče s cepini in spusti po vrvi v snegu (spust na snežni krožnik, z dvema cepinoma), kako se išče z lavinsko žolno, preizkušali smo stabilnost snežne odeje v primeru nevarnosti snežnih plazov (prerez snežne odeje in določitev trdote posameznih plasti, Norveška metoda, itd. ), naučili smo se pravilne hoje z derezami in cepinom, gibanja naveze in izdelave različnih sidrišč v snegu (s cepinom, s smučmi, sabljami itd.) ter kako se zaustaviti s cepinom pri zdrsu. Neuradna točka pa je bila še čimbolj natančno in neopazno metanje snežnih kep v tarče na dveh nogah.

Poleg vsega pridobljenega znanja pa nam bo na ta dan zagotovo ostal še kakšen spominček in sicer na naših hlačah in bundah, ki so bile zaradi pridnega izvajanja vaj na snegu modno preoblikovane pri marsikomu.

Ana Mlačnik

fotografije: Jože Zupan, Valerija Podlesnik, Danijel Žagar

V petek je bil dan počitka in izdelava načrta za prihajajoči vikend. Marko je prost v nedeljo – greva Debelakovo v Ojstrico. V soboto pa z Balijem Nemško in Vzhodno, prav tako v Ojstrico. Zjutraj se nama ni preveč mudilo – šele ob pol devetih sva odrinila iz parkirišča. Sicer nisva bila sama obiskovalca tistega konca ta dan, a so se druge naveze mudile v Slapu na Jami. Zgoraj pa nikjer nikogar. Do vstopa sva morala po globljem snegu, nato pa je šlo hitreje. Sneg lepo kompakten, trd, pravi škripavček. Hitro sva bila v amfiteatru, kjer sem si prvič ogledal linijo za nedeljo. Izgleda super, midva pa nadaljujeva po Nemški. Napredujeva dobro, po dveh krajših, strmih, a z dobrim snegom prekritih odstavkih, sva hitro pri zadnjem delu desnega izstopa. Izpostavljena, sicer kratka prečka se hitro izteče na vrh, midva prav tako. Nekaj iskanja poti navzdol in medtem ko hodiš proti Škarjam, se ti Vzhodna ponuja sama od sebe. Navzdol je šlo hitro in prav prijetno, saj je bila Vzhodna vse od zgoraj in do amfiteatra napolnjena z mehkim snegom, ki ga je očitno spihalo iz strmejših sten.

Sledil je sestop nazaj do parkirišča in premik do Doma planincev, kjer sem nato počakal do naslednjega jutra, da se mi pridruži Mavri. Malce me je vseeno zamikalo, da bi skočil še do Okrešlja in GRS koče, kjer so naši člani imeli zimski tečaj, a se mi je zdelo tu dol spodaj bolj “varno” in “brez pasti”. No, temu tudi ni bilo čisto tako, saj se je “grem-spat-ob-8h” večer spremenil v “saj-mam-še-5-ur-spanja” noč, predvsem na račun dobre družbe iz AO Grmada. :)

Kljub malce zmedenemu jutru in mojim ležernim pripravljanjem nahrbtnika, sva bila z Markom kot bi mignil pod vstopom. Stopničke narejene včeraj so zelo pripomogle – ojužene jih je mraz ponoči lepo stisnil in po njih je šlo hitro in že sva stala v amfiteatru. Kakšnih prvih 60 metrov sva nadaljevala nenavzana, nato pa v manjši lopi naredila štant, saj je sledila krajša prečka v desno in nekaj mixa naravnost nazvgor. Marko je hitro opravil z bolj suhim, a zelo krušljivim odstavkom, nad njim je bil pa sneg dokaj suh in slab, a je vse te težave lepo premagal. Nadaljevanje je bilo lažje – 150 metrov široke in lepe grape, ki pa se je proti koncu že “vlekla”. Ko končno prideva do kota in se odžejava, nadaljujem jaz – celih 60 metrov navpične in lepe plezarije – mešanice ledu in škripavca, možnosti nameščanja varovanja zadosti, uporabni tudi metulji (sam sem uporabil rdečega in zelenega). Raztežaj se izteče na lepo in udobno poličko na levi strani, kjer te pričaka zabit klin. Tudi preostalih 50 metrov pokončne plezarije je bilo lepih, po prihodu na zgornjo gredo pa se strmina položi. Zadnji del sva tako splezala kot prava “štajerca”, tudi vmesno varovanje na skalah se da lepo nameščati (znova so prav prišli prijatelji pa tudi kakšno skalno uho se najde). Po štirih urah in pol sva le stala na vrhu Ojstrice in na sončni strani le-te. Oba sva veselo zajuckala, sledil je zadovoljen stisk rok in v duhu današnjega časa, še selfie na vrhu, nato pa sestop do Škarij in znova v Vzhodno, ter dalje po njej v dolino. Na vrhu Vzhodne sva si še razdelila v Markovem nahrbtniku najdeno čokolado (v vsej najini “modrosti” je bila to edina stvar za pod zob, ki sva jo imela s seboj; čemu sem sam prejšnji večer iz nahrbtnika vzel dve čokoladici, ostaja enigma) in spila še preostanek čaja in uživala v direktnem pogledu na preplezano linijo, ki je res izjemna in lepa.

Dober in produktiven “teden” pa se je zaključil kakor se spodobi: z regeneracijskima pivoma (brez veze je govorit da gremo “na enga” :) ) in izmenjavanjem zgodb s preostalimi prijatelji – pri Privošniku.

Na pobožično jutro smo se ob 6.30 zbrali v Žalcu za prvo skupno zimsko AO turo za nas nove tečajnike. Po razdelitvi manjkajoče zimske opreme smo krenili proti Valvasorjevem domu pod Stolom. Cilj je bil Stol. Razmere v dolini niso bile nič kaj zimske. Za pozni december tople jutranje temperature okoli ničle, sonce pa se je v vsem sijaju prikazalo že okoli pol osme.

Prvo presenečenje smo doživeli pri akumulacijskem jezeru nad Žirovnico. Makadamska cesta proti Valvasorjevemu domu je bila zabarikadirana s skalo. To bi nam pot podaljšalo za kakšno uro. K sreči smo kmalu opazili, da je pot v spodnjem delu na novo izpeljana malo bolj naokrog.

Pri domu smo se najprej okrepčali s potico, ki nam jo je razdelil Božiček Sašo, in nato v počasnem tempu krenili proti vrhu. Prve vzorce snega smo dosegli na cca 1500 mnv, pot je bila ob dvigovanju še pomrznjena, a že obsijana s soncem. Odpirali so se nam veličastni razgledi proti Julijskim Alpam. Dereze smo nataknili šele malo pod sedelcem med obema Stoloma ter se po deloma pomrznjenem in deloma mehkem zasneženem terenu dvignili direktno na Stol.

Počakali smo, da smo se vsi zbrali, naredili skupinsko fotko in se na hitro okrepčali. Razgledi na okoliške vrhove so bili ob jasnem vremenu res sijajni.

Prvi del spusta je potekal hitro, dereze so prišle prav tako na v zgorjen delu pomrznjenem snegu kot na mokrem snegu v srednjem delu. Zaradi visokih temperatur pa je bila pot spodaj že popolnoma mokra in blatna.

Vsi smo se srečno vrnili do Valvasorjevega doma in dan tradicionalno zaključili v stari furmanski gostilni Privošnik s 130-letno tradicijo.

Vasja Povše

V četrtek 26. 12. 2019 smo se tečajniki Alpinističnega odseka Celje Matica podali na našo prvo skupno turo. Pod vodstvom članov alpinističnega odseka smo se v zimskih razmerah podali na najvišji vrh Karavank - Stol. Po zboru v Žalcu je sledila vožnja do Valvasorjevega doma pod Stolom, kjer smo še na hitro oplaknili grla in z božičnim pecivom potešili kruljenje trebuhov. Kmalu smo se navdušeni zagnali v klanec. Najprej je bila podlaga še suha, vendar ne za dolgo. Kamenje, zemljo in travo je kmalu nadomestila snežna odeja, ki je z vzpenjanjem postajala vse debelejša. Ko steza ni bila več uhojena smo vsi namestili dereze in v roke prijeli cepine. Pot smo nadaljevali po deloma pomrznjenem terenu do sedla, od koder je sledil še kratek vzpon do vrha stola. Iz višine 2236 metrov se nam je v fantastičnem vremenu odprl lep razgled na  Julijske Alpe, zahodne Karavanke, Visoke in Nizke Ture, osrednje Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe in del Gorenjske. Na vrhu smo ob hrani, pijači in pogovoru počakali, da smo se zbrali vsi, napravili še skupno fotografijo in se odpravili nazaj v dolino. Med potjo smo še naprej lahko uživali v prijetnem decembrskem soncu, vse do Valvasorjevega doma, kjer smo se na koncu ture zbrali vsi prisotni.

Na skupni zimski turi smo se lahko seznanili z uporabo zimske opreme ali izboljšali tehniko hoje v gore z zimsko opremo. Poleg tega smo imeli priložnost za druženje med seboj in s člani AO Celje Matica. Od vsega naštetega pa je najbolj pomembno to, da smo preživeli fantastičen dan v gorah.

Marko Es

Sama delavnica in druženje kaže na to, da je plezanje z orodji čedalje bolj prepoznavno, po drugi strani pa se tudi člani reprezentanc trudijo, da bi se ta šport razširil in bil bolj prepoznaven. Vsi člani delavnice smo bili povabljeni tudi na tekme SHS pokala v lednem plezanju, ki bodo v prihodnjih tednih. V  Srbiji je tekmovanje v Ovčar Banji, na Hrvaškem je v dvorani v Varaždinu in v Domžalah, kjer je tudi zaključek. Cilj te tekme je druženje in razvoj prepoznavnosti samega športa.

Bila sta dva zanimiva dneva, ki sta mi prinesla nekaj novih informacij in novih poznanstev. Vsekakor se bom udeležil naslednje akademije.

Foto: Ivana Mijić

V soboto zjutraj stopamo po dolini Vrat proti severni steni Triglava. Danilo se je že, megle ki je v tem času tu velikokrat prisotna, ni bilo, tako da se je Stena že od daleč videla in smo sproti med koraki pogledovali proti njej in iskali vstop v našo smer. Cilj smo prejšnji večer spremenili, saj je Dani Skalaško že dvakrat preplezal, Mihelič pa je o "Prusiku" zapisal da je to vseeno smer katere se ne sme izpustiti – pa dobro no, potem je pa tudi mi ne bomo... To pa je tudi edini zapis, katerega sem uspel prebrati za smer, druge literature (beri: poročil drugih na internetu) nisem iskal. Narobe? Morda. Odvisno koga vprašaš. Verjetno če bi jih, bi bil prikrajšan za kar nekaj (novih) izkušenj, ki sem jih pridobil v dveh dneh.

Smer nam je hitro začela sporočati, da se z njo ne bomo mogli ravno spoprijateljiti, temveč da bo potrebnega veliko truda, da jo bomo premagali. Prvi raztežaji so vsi brez izjeme krušljivi in v bistvu do druge tretjine smeri ni bilo nikjer nekega plezalnega užitka. Sledila sta dva raztežaja po položnih platah pod strehami, nato prečnica v levo in vzpon čez bariero, nato pa znova zgolj krušljivost vse do zadnje tretjine smeri, že nad Amfiteatrom. Napredovali smo zelo počasi. Prvič, orientacija je res težavna – skice  in opisi za spodnji del se nam niso zdeli povsod uporabni oz. pravilni, tako da je iskanje poteka smeri zahtevalo svoj čas. Drugič, opremljenost. V smeri smo našli zgolj en narejen štant, pa še ta je bil dejansko na izstopu iz smeri. Preostalo pa zelo skromno, razen v nekaj težjih raztežajih – tam jih je več. Torej če si po polovici vrvi naletel na klin, običajno nisi okleval in zabil zraven še enega ter naredil varovališče. A velikokrat to ni bilo tako in je kladivo tisti dan veliko pelo. Tretjič, krušljivost velikega dela smeri te prisili v skrajno previdnost, še posebej če sta notri dve navezi. Plezanje 'kot po jajcih', pa tudi to velikokrat ni dovolj, saj vrv tudi doda svoje in projektili so hočeš-nočeš, leteli na vse strani. Nihče ni ušel svoji "porciji". :) V srednjem delu smo se "izognili" originalu in jo po koncu globoke grape ubrali desno v varianto po zelo krušljivi in naloženi polici (v bistvu kamnolomu) proti Amfiteatru, saj je original, ki zavije levo in navzgor zgledal skrajno ne-plezljiv in še slabši od te police – ta je bila, vsemu šodru navkljub, vsaj položna in zadosti široka. Sam sem se potem spraševal kako je možno da ta varianta ni original, saj v bistvu izgleda kot logičen in naravni prehod oz. nadaljevanje. Ko smo le prišli nazaj do stika z originalom in kjer naj bi se začel lepši del smeri, sem si mislil – ah, zdaj bo pa steklo. Pa vseeno ni bilo čisto tako. Sonce je že začelo osvetljevati vrhove z zlato-rumeno barvo, mrak se je spuščal in raztežaj, ki ga zaključiš s prehodom skozi ozko okence, sem že splezal z lučko na glavi – nekaj kar nisem še nikdar počel, tudi ne v plezališču. Nadaljevanje se ni zdelo najbolj privlačno, zato smo se odločili za bivakiranje, slabe tri metre višje od tega okenca. Velika polica, varovana iz vzhodne strani s približno dva metra visoko bariero nam je nudila odlično mesto za naše prvo bivakiranje v steni. Slabe volje ni bilo – ravno nasprotno. Nekaj okrepčanja, pogovora, smeha in že smo iz nahbrtnikov vzeli vse kar smo imeli s seboj in se oblekli, nato pa se "po navezah" stisnili pod dve astro foliji in počakali jutro. Vreme je dobro "sodelovalo" – mirna, suha noč, brez veliko vetra, dokaj topla do nekje 4-5 ure zjutraj, nato pa je malce pritisnil mraz. Noč je spremljala polna luna, ki je močno osvetljevala Steno in tudi preostale vrhove nad Vrati, pa tudi vztrajala je še pozno v naslednji dan. Spanca ni bilo veliko, kljub vsemu pa se mi zdi, da je vsak izmed nas za 3 do 4 urice zajadral v sanje, visoko nad zamegljeno dolino. Jutro je bilo tu – malce jutranje telovadbe da smo si pretegnili ude, ki so večino noči preživeli tako ali drugače pokrčeni, nekaj bentenja nad soncem, ki nas tako visoko v steni ni želelo pobožati in nam pomagati pri ogrevanju, nekaj popite tekočine in gremo ... znova v iskanje prehoda do roba smeri. Če je bilo ponoči tudi z dobro svetliko tega težko najti, pa zjutraj s tem nismo imeli večjih težav – po dobri uri plezanja smo bili pri pod zadnjim raztežajem, ki je postregel z zanimivim detajlom.

No, pa smo le na vrhu ... močno visokogorsko sonce je sijalo v štiri nasmejane, srečne obraze, napolnjene z zadovoljstvom, četudi plezalne romantike skorajda v celotni smeri sami nismo doživeli (svetla izjema sta bila dva težja raztežaja). Alpske romantike pač ni manjkalo, pogled iz Stene ... kamorkoli, je impresiven, imeniten, še posebej na tako lep dan, večer, noč, jutro... Opraviti moramo le še sestop čez Plemenice, za katerega smo že vedeli, da se bo vlekel kot kača, nato pa v Aljažev dom na zasluženo okrepčilo v obliki hladnega piva in zdravice preteklemu vikendu, ki nas je vse napolnil z veliko novimi izkušnjami.

Jutro nas je hitro vrglo iz udobnih ležišč. Zjutraj so prišli še nekateri drugi člani našega odseka in kmalu smo spoznali, da se nas je zbralo okrog petnajst. Hitro smo pohlastali zajtrk in se odpravili v visoke stene, ki so se dvigale okrog nas.

Pot do sten je trajala slabo uro, a se zaradi razmeroma hladnih jutranjih temperatur in rahle gorske sapice nismo preveč utrudili. Blaž in Matic ter midva z Daisy smo se vzpeli proti Direktni smeri v Štajerski Rinki. Na poti smo srečali tudi Sašota, ki je Aljo in Niko peljal v Steber Štajerske Rinke.

Do same skale smo morali prečiti manjšo gmoto snega, še zadnji ostanek prejšnje zime. To smo seveda naredili, kot se šika – s kladivom v rokah namesto cepina! Blaž in Matic sta plezala pred nama in sta se odločila za daljšo različico Direktne smeri, ki poteka čez glavo Štajerske Rinke. Čeprav smo začeli eden za drugim, se pozneje v skali nismo več srečali.

V popoldanskih urah, ko smo sestopili po Turskem žlebu in se vrnili v kočo, je sledila lepa pogostitev, za katero je s svojimi dolgoletnimi žar izkušnjami poskrbel Bogdan "Wurst" Baloh. Ob jedači smo nazdravili celjskim alpinistom in v užitku gorskega sveta pričakali nov večer.

Naslednje jutro je potekalo počasi. V steno so se podali samo Dani, Aljaž in Rok, čeprav se je popoldne, natančneje ob 14. uri, obetal dež. Drugi smo se družili ob jutranji kavi in zajtrku. Nekateri so se okrog poldneva podali proti domu, Sašo, Alja in jaz pa smo stopili do bližnjega plezališča, kjer sva se z Aljo uspešno poskusila v tamkajšnjih s soncem razgretih športnih smereh.

Ko se je plezalni trio vrnil iz stene, smo počasi pospravili kočo, pobrali smeti in se odpravili proti kibli. Ker je prišla ploha, smo s kiblo počakali še nekaj minut, jo nato naložili in hitro sestopili z Okrešlja, saj nas je preganjala nova pošiljka dežja, ki pa nas je proti koncu sestopa tudi ujela. Vendar nič zato, saj nas je pri Privošniku čakala analiza preteklega vikenda.

Jernej Gal

fotografije Polona Povše

V petek okoli osme ure zjutraj smo že stali na snegu za kočo navezani v tri ledeniške naveze in namenjeni proti sedlu med Castorjem in Polluxom. Prva naveza so bili Brane, Aljaž in Luigi, druga Mato, Peter, Miha in Patricija ter tretja Dani, Nika in jaz. Malo pred sedlom Passo di Verra smo se ustavili na kratki pavzi. Čudovit razgled na zasnežene vrhove, viseče ledenike, modro nebo in sončen dan so nas navdali s toliko energije, da smo se odločili, da nadaljujemo pot na Castor (4228 m) in tečaj opravimo naslednji dan. S konstantnim tempom smo vijugali po pobočju Castorja, dokler nismo prispeli skoraj do vrha, kjer je bilo potrebno nekaj metrov malo poplezati. Še nekaj metrov po zelo razglednem grebenu in že smo stali na mojem prvem štiritisočaku. Nekaj časa smo užvali na razgledu in pritiskali na sprožilce fotoaparatov, nato pa je sledil sestop nazaj proti sedlu. Na sedlu smo se odločili, da skočimo še na sosednjega, nekoliko nižjega Polluxa (4092 m). Tu nas je zapustil ženski del ekipe, ki se je vrnil na kočo, moški del pa se je kot čreda mladih kozorogov pognal po pobočju Polluxa. Vzpon je skoraj v celoti skalnat, na nekaterih mestih celo zavarovan z debelimi verigami, le na vrhu te pričaka kratek zasnežen greben, ki zahteva ponovno namestitev derez in cepin v roke. Na vrhu zopet nekaj slikanja potem pa hitro nazaj proti koči, saj je bil že skoraj čas za večerjo. Po večerji smo preverili kakovost visokogorskega rdečega vina, nato pa prijetno utrujeni legli nekje na svoj košček skupnih ležišč.

Ker nam je za soboto ostal le tečaj reševanja iz ledeniških razpok, smo si zopet privoščili dolgo spanje do sedme ure, ko je zunanjost koče že božalo jutranje sonce. Brane, Patricija in Peter so se odločili, da še nimajo dovolj štiritisočakov, zato so se odpravili še na vrh Roccia Nera (4075 m), ki leži blizu Polluxa. Ostali pa smo se navezali v dve navezi in odšli na lov za ledeniškimi razpokami. Po nekaj takšnih brez vidnega dna in nekaj takšnih "preveč prijaznih", smo le našli primerno za izvedbo manevrov. Naredili smo tri načine reševenja, da je ponesrečenec odziven in ga samo s škripcem rešiš iz razpoke, da je neodziven in se spustiš k njemu, ga navežeš in nato s škripcem potegneš ven ter način "na horuk" ki se uporablja ko je v bližini dovolj ljudi in ponesrečenca kar potegnejo iz razpoke. Nekje okoli kosila, ko smo končali tečaj in so se vrnili tudi trije pohodniki, smo počasi krenili v dolino. Pot navzdol je bila kar dolga, vendar je zelo položna in razgled ves čas čudovit, tako da je bila skoraj prehitro za nami. Za ta dan nam je na seznamu ostalo samo še pustolovsko iskanje kampa kjer bi šotorili. Po nekaj neuspelih poskusih smo našli prav lep kamp do katerega je vodila čudovita razgledna cesta med majhnimi vasicami. Hitro smo postavili šotore in se odpravili nazaj v Champoluc, kjer je ravno potekal festival dobre pijače, in hrane seveda. Tako smo se vsaj malo potolažili saj smo v domačih krajih te dni zamujali festival cvetja v Laškem. Ko smo potrdili, da je Champoluc dobro založen s kvalitetno hrano in pijačo, smo se vrnili v kamp in se zavili v spalke.

Da si nebi pokvarili jutranje rutine ki je zelo pomembna, smo v nedeljo zopet vstali ob sedmih. Še z roso prekrite šotore smo stlačili v vreče in se udobno namestili v avtomobilske sedeže. Sledila je še ena dolga vožnja do doma, ki se je zaključila z analizo tečaja na vsem domačem mestu pri ...

Blaž Hribar

Fotografije:

Blaž Hribar, Patricija Verdev, Peter Uršič, Miha Bračko, Matej Knez

Fotografije: Blaž Hribar, Patricija Verdev, Peter Uršič, Miha Bračko, Matej Knez

Kljub nekoliko slabši napovedi, za vikend so napovedovali nevihte, o dežju skorajda ni bilo ne duha ne sluha – voda na naš mlin, stena je ostala suha in primerna za plezanje, pa tudi bivanje v šotorih v primeru dežja ne bi bilo preveč prijetno. Naši dnevi so bili v jutranjih urah bolj športno usmerjeni. Navadno smo se v kanjon odpravili okoli 6.30 ure, tako zgodaj z razlogom – plezanje, ko »žge« sonce direktno na steno, brez sence in vetra, ni ravno v užitek. Sva z Alešem izkusila, pa me ne mika več, sva pa dobila zato lepo barvo (Aleš, Martina in Gregor, hvala za pomoč pri lajšanju opeklin). Razdeljeni v naveze smo v splošnem preplezali eno, dve smeri in se vrnili v kamp. Nekateri so se vmes ustavili še pri Dinkotu, na krigel mrzlega, tisti bolj požrtvovalni pa so poskrbeli, da nismo ostali lačni. Popoldnevi so potekali ležerno, malo namakanja v morju, relaksiranja v kampu pod drevesi in obujanja detajlov na preplezane smeri. Večer smo izkoristili za družabne igre in »branje knjig«, obvezno pa je na koncu dneva sledil večerni sestanek, kjer smo se porazdelili v naveze za naslednji dan in pregledali smeri, za katere smo si zadali, da jih bomo preplezali v prihajajočem jutru. Jernej je, kot se za tečajnika spodobi, pridno beležil vse smeri, ki smo jih v teh dneh preplezali. Bilo jih je ogromno, tako da niti nima smisla vseh naštevati. Med tistimi, ki smo jih preplezali, so bile praktično zastopane vse, malo lažje in tiste težje.

Imeli smo se super. Še dobro, da smo v teh dneh praznovali dan državnosti, tako da smo res lahko izkoristili proste dni za plezanje in druženje. Marko, Brane, Polona, Aleš in Alja, hvala vsem za preplezane smeri in naveze, ki ste jih tvorili z mano, vsem ostalim pa hvala za druženje in kuharske podvige.

Doroteja Špec

Menda so se začeli pakleniški družinski tabori že leta 1998 in od takrat vsako leto brez izjeme. Razen z enim izostankom je bila na vseh tudi družina Povše, ki je letos praznovala 20. Paklenico. Čestitke torej! Sicer pa se nas je zbralo res lepo število, tam prek 20 članov. Med nami so bili tako najvišji predstavniki odseka, lokalni politiki, talenti v belem, vojaki Ryani, sedma sila, veleposestniki Sunčanih dvorov in vsi ostali nepozabni členi celjskega društva. Po čem bo letošnja Pakla meni nepozabna? Najprej po Pearl Jamovem Breathu, s katerim sva se s Keti pripeljali v Paklo, pa po kopici lepih smerih, ki mi jih je uspelo splezati in plezati, tolmunih, kjer smo se ohlajali vsak dan brez izjeme, nesebičnemu odstopu zemljišča pod Sunčanimi dvomi, pa temu, da mi tokrat ni zmanjkalo glasu in sem ostala zdrava, potapljanju v morske globine, burji, ki je prinašala in odnašala spomine ter po American Pie, ki mi vso soboto ni hotela iz glave. Bolj na pamet kot zares je Sotlar pribil, da jo samo 15-krat zavrtim in bom v Senju. Fant je imel prav.

Katja Petrovec

Ker je v slovenskih hribih bilo slabo vreme sva se s Patricijo odločila, da izkoristiva "podaljšan vikend" in se priključiva taboru v Paklenici. Dogovorila sva se, da bova plezala samo tiste smeri, ki še niso navrtane. Vsak dan sva splezala vsaj eno smer. Najtežja smer, ki sva jo splezala je bila smer Krele. Najtežji raztežaj je plezala Patricija.  Plezanje na premična varovala je bilo kar fajn, saj je dosti možnosti za postavitev varovanja. Uporabljala sva samo metulje in zatiče. Kljub temu da, nisva plezala nekih težkih smeri, so nama prinesle nekaj novih izkušenj in lepih vtisov. Sicer pa, plezarija vsaj iz moje strani je užitek in potek napredovanja je v stilu "pomali pa z občütkon". 

Gregor Šipoš

Avtorji fotografij:

Polona Povše, Luigi Ninovski, Sašo Sotlar, Katja Petrovec, Gregor Šipoš, Blaž Hribar, Rok Volovlek, Špela Povše

Seznam vzponov:

Vremenska napoved za vikend je bila...mešana. Napovedano ni bilo tako slabo, hkrati pa tudi ne tako dobro. Torej bomo delali – dela na Korošici je zadosti. Pa vendar nam mladim in zagnanim nekaj ni dalo miru in smo se vseeno dogovorili, da v soboto zjutraj pohitimo in pred pričetkom dela splezamo kakšno smer v bližini bivalnih kontejnerjev, ki so čakali na postavitev na svoja mesta. Kljub deževju prejšnjega dne nas je suh Lučki Dedec dobesedno vabil, da potipamo njegovo skalo. Z Markom sva se tako podala v Desno smer, Dani, Aljaž in Luigi pa v sosednjo, Pintarjevo. Desna. Nekako me je v najtežjem raztežaju zajeda premamila in nadaljeval sem po njej – prišel sem previsoko in brez izhoda nato moral zagrabiti komplet pred čudaškim nadaljevanjem oz. prestopom v pravilen potek smeri. Sama smer? Lepa, ni kaj. A vseeno zahtevna. Težji raztežaj je lepo nabit, v bistvu to velja za celotno smer.

Hiter sestop nazaj proti pogoreli koči, kjer je delo že potekalo. Garda naših prostovoljcev je že pripravljala prvi kontejner za premikanje, ko smo tudi plezalci priskočili na pomoč. Ob usklajenem vodstvu izkušenih, popolni uigranosti in ekipnemu duhu so vsi trije kontejnerji bili na svojih mestih kot bi mignil. Zadovoljni, smo se pred višinskim soncem in njegovo vročino poskrili v senco, si odprli zasluženo pivo za ohladitev in pospravili še malico, potrebno za nadaljevanje dneva. Sledilo je urejanje kontejnerjev še v notranjosti, nekateri pa smo se odpravili "olupit" staro kočo njenega plehnatega oklepa. Vse prej kot lahko delo, vsekakor pa je bilo zanimivo odkrivat meter za metrom pločevine, ki je skrivala vsaj tri letnice, vklesane v steno: 1979, 1932 in pa 1912 (če se sedaj nisem pri kateri zmotil). Ko je zvečer padel mrak, so nas pri večerji za kratek čas zmotile dežne kaplje in tako smo prvič preizkusili domačnost kontejnerev. Z Danijem sva se takrat tudi dogovorila za naslednji dan – podala se bova v Vežico v smer Geršak-Gerčar.

Nekaj minutk čez šesto zjutraj sva že stopala po poti mimo Dedca in Vršičev, zmotila nekaj družin gamsov, ki so skakali pred nama in hitro bila pri Vežici, ter se spuščala do vstopa v smer. Ta je bila na mojem seznamu že prejšnje leto in vesel sem, da je bila. Smer je res izjemna, predvsem pa sem bil navdušen nad kvaliteto skale do zgornjega dela (do tam, kjer Mihelič konča s svojo skico v Slovenskih stenah). Plezarija v težjih raztežajih (predvsem v drugem) je pa čista uživancija. Zgornji del...Polona je omenila, da tam vsak spleza po svoje. In očitno je res tako, saj sva tudi midva ubrala neko svojo pot pri iskanju izstopa iz stene. A sva tudi to brez večjih težav storila, hiter in zadovoljen stisk rok na vrhu in že sva hitela nazaj proti Korošici, saj se je okoli naju že nekaj časa vreme po malem kuhalo.

Nazaj pri kontejnerjih pa presenečenje: Matej, ki je prejšnji večer odšel v dolino, je bil znova nazaj z okrepitvijo – s svojo ženo in pripravila sta nam nič drugega kot – žar malico. Ta je tako teknila, da smo za nekaj časa kar pozabili na vreme, ki pa je pripravljalo še svoj piskrček. Zganili smo se, a prepozno. Po pol ure hoje nas je iz zahoda dohitela nevihta – dež, veter, strele, grmenje, tudi sodra. Hiteli smo proti avtomobilom, a to kakopak vode ni zanimalo – premočila nas je do kosti. To nas seveda ni toliko ustavilo, da ne bi Pri Lampi v Lučah naredili analize preteklih dni.

Vikend v katerem smo združili prijetno s koristnim. Ni slabo.

Fotografije: Sašo Sotlar, Brane Povše, Polona Povše

Pot do kraja Tyrnau nas je najprej peljala trikrat okrog krožišča in nato skozi zeleno avstrijsko dolino gor po vzpenjajoči cesti vse do prenatrpanega parkirišča. Megle so se vile okrog vrhov, turobno vreme je tiho bdelo nad nami, a oddaljena misel na pir (ali vin) nam je vlila korajžo in hrabro smo se po shojeni, nekoliko blatni potki podali pod steno. Prerazporedili smo si opremo, izpraznili nahrbtnike in s seboj vzeli le najnujnejše. Sašo, Alja in Pero so se odpravili v svojo steno, Katja in Aljaž pa v drugo.

Ker je bila to moja prva plezalna izkušnja v tako visoki steni, naju je Dani z Dorotejo hotel peljati v nekoliko lažjo smer. A Kurjo lestev so nam smer zasedli Madžari, ki nas, preverjeno, niso šinfali. To nas je prisililo, da smo poiskali drugo smer, saj se Madžari res niso premaknili nikamor.

Sestopili smo malce nižje in se v upanju, da ne bo prevelike gneče, podali za stopinjami Aljaža in Katje. Serengeta se je dvigala četrt kilometra nad nami in s svojimi v meglo ovitimi očmi strmela v nas, majhne žužke ob njenem vznožju. A njena mogočnost nas ni pregnala. Katja je že bila na vrhu prvega raztežaja in je čakala na Aljaža. Ko je prispel do vrha, smo premetali svoje vrvi, si namestili varovanje in prvi v navezi se je oprijel njenih mrzlih lusk ter pazljivo prebredel prvih nekaj metrov razmeroma težke in gladke stene. Kmalu se zasliši Danijev glas, da naj z Dorotejo podreva varovanje. Takrat se je začelo prav zares.

Ker smo bili še sveži in polni pričakovanj, ki nas čakajo na koncu zaslužne poti, smo prvi raztežaj preplezali elegantno, čeprav z dobršno mero truda. A na nas, nadobudne plezalce in Danija, je čakalo še dolgih sedem raztežajev, ki so se nevoščljivo izgubljali v dopoldanskih oblakih. Morali smo naprej in preden smo se zavedali, je ura odbila že ob enih popoldan. Takrat je voda, ki sem jo tako skrbno nosil v nahrbtniku in oteževal svoje delo, lepo pogasila zagorelo in sušno grlo. A v steni se gara, ne počiva. Lezli smo naprej v svet višav. Skozi nepopustljivo meglo je rezal veter, včasih ostro, včasih pa že skoraj prijetno. A nekateri so se kljub temu tresli, ko so ob sidrišču čakali na plezujočega.

Raztežaje smo puščali za sabo, vrh pa se je bližal. Skodelice so se mešale s kavnimi zrni, ponekod ostrimi, drugod pa hudobno spolzkimi in nevoščljivimi. Rezale so, včasih tudi pikale, a naši prsti se niso vdali; bili smo kot gamsi, le da nismo kakali po tleh. Na srečo. A prav ta, ljubka stara sreča, nama je z Dorotejo na koncu skoraj obrnila hrbet. Prišel je čas, da se spomniva vseh svojih naukov in izkušenj; prišel je čas, da rahlo utrujena premagava še zadnja dva raztežaja, zadnjih nekaj vlažnih razpok, ki so se nad nama režale s svojim poševnim nasmehom. Ravno pred koncem, okrog tretje ure, je svet potipalo tudi sonce - stric Google se s svojo napovedjo tokrat res ni zmotil. Misli sva imela osredotočene, mišice navite kot sam hudir, a noben si ni upal prijeti za komplet. Bo že moglo iti brez njih.

Čez par zdrsov sva le dosegla tisto blaženo, nagnjeno drevo, pravo roko odrešitelja, ki naju je potegnila na sam vrh Serengete. "Kot opici po drevesu," je dobrovoljno povzel Sašo. Vsi smo si segli v roko in se obsijani z žarki široko zarežali v objektiv Katjinega fotoaparata. Bil je uspešen plezalni dan in le sestop nas je še ločil od zares zasluženega piva in kozarca belega vina. Dobre volje smo se usedli v avto in se vrnili v deževno Slovenijo.

Jernej Gal

fotografije Katja Petrovec in Peter Uršič

Dejstvo, da elektronskega sporočila s povezavo na tabelo s prijavami kar ni in ni bilo, me ni pretirano skrbelo, glede na to, da smo se že večkrat kaj zmenili zadnji trenutek, bolj zaskrbljujoč je bil pogled na vremensko napoved, ki je obetala tipičen prvomajski dež.

Na četrtkovem sestanku je padla odločitev, da bomo spremljali vreme, držali pesti, in se sproti odločili za čas in lokacijo, ki bo imela najboljšo vremensko napoved. In tega smo se lotili z matematično natančnostjo – Jure je sestavil tabelo, v katerih smo po dnevih obkljukali, kdaj ima kdo čas, Dani pa takšno z vremensko napovedjo in količino padavin za štiri izbrana plezalna področja na vseh straneh neba. Nekam bomo že šli!

Prvi plezalni dan nam je uspelo realizirati 1. maja. V malo manjši zasedbi smo se podali v Klemenčo peč, kjer smo splezali smer Mokre nogice. Za vse tiste, ki ne veste, katera smer je to: tista med Iskalcem sanj in Sivim volkom. No, resnici na ljubo je bil moker samo spodnji del, pa še to samo pas skale, kjer gre smer, do vrha stene pa nas je Sonce že konkretno grelo (in opeklo), skala pod plezalkami pa je odlično 'grabila'. Poleg lepih razgledov in plezanja sta mi v spominu ostala dva detajla, prvi, da se je pod mano zrušil del poličke, za katero sem bila 100 % prepričana, da je trdna, in drugi, moj prvi dolgi abzajl.

Drugi plezalni dan je sledil kar takoj, v malo večji zasedbi, od katere nas je bilo pol prepričanih, da gremo plezat za dva dni, zato smo Danijev prtljažnik do vrha naložili s šotori, spalnimi vrečami, gorilniki in drugimi pripomočki za preživljanje noči v naravi. Zapeljali smo se proti Mixnitzu in soteski Bärenshutzklamm, kjer so nam naši inštruktorji kar takoj pokazali, da z njimi ni heca, ko so nas z obloženimi nahrbtniki gnali v hrib proti steni, pokritizirali naše nahrbtnike, ki so še za na sprehod premajhni, in naše plezalne pasove, ki se ne nosijo na sredi riti, ampak na pasu. Dostop je bil najnapornejši del dneva, sledila je čudovita plezarija v kompaktnih ploščah z luknjami, ročkami in kanalčki v smereh Krabbelstube in Sanduhrenparadies. Sem zagotovo z veseljem še pridem, pa ne samo zato, ker mi je ostal en detajl, ki ga bo treba ponoviti še prosto. Na pivu – pardon, novelah – po zaključenem plezanju nam je oskrbnik povedal, da bo naslednji dan dež. Ker nam nikakor ni uspelo najti vremenske napovedi, ki bi njegovo trditev ovrgla, se je kompletna zasedba odpravila nazaj proti Sloveniji. Ne vem, kdo je bil bolj razočaran – vodja šole, ali tečajniki, ki smo dolgih smeri okusili ravno dovolj, da so nas čisto prevzele.

Čeprav, moji prsti na nogah se v petek niso pretirano pritoževali, da jih ne tlačim v plezalke, mišicam pa je dan počitka tudi čisto ustrezal. Ampak misli so se vračale k plezanju in k vprašanju, ali nam uspe spraviti pod streho še tretji plezalni dan. Glede na to, da smo zimsko opremo že bolj kot ne pospravili, smo se dejansko dobili pod streho v PCC-ju, kjer smo malo frikali in malo vadili reševanje soplezalca, ki pade med plezanjem v vodstvu. Ob naši zagretosti so šle uradne ure centra kar prehitro mimo.

Naš načrtovani plezalni tabor se je sicer preobrazil v plezalne dneve, ampak mislim, da smo iz danega vremena potegnili, kolikor se je pač dalo, in da nam bo letošnji 1. maj vseeno ostal v lepem spominu. Hvala Dani, Meta, Daisy, Polona in Brane, da ste nas vzeli s sabo plezat in še posebej hvala Daniju,ki ima vedno kup energije, volje in potrpežljivosti za letošnjo alpinistično šolo. In hvala Doroteja, Aljaž, Jernej in Blaž za dobro družbo!

Živel prvi maj!

Nika Mlinarič

fotografije Blaž Hribar

Nič na tem svetu, z izjemo smrti, ni gotovo. Če ti je namenjeno, ti je namenjeno. Tako je bilo vse do zadnjega dne tudi z našim plezalnim vikendom. Vremenska napoved je ves teden pretila z raznimi neprilikami, nič kaj ugodnimi za plezanje. Na četrtkovem sestanku je padla kocka in z njo odločitev, v Vipavo se gre pa četudi samo v osmico.

Sobota 13.4

Zunaj je bilo sivo, turobno jutro, Sašo je nervozen gledal vreme in je bil tik pred tem, da celotno zadevo odpove. Prepozno, z Danijem sva v gasilskem kombiju že drvela proti Celju na zborno mesto. Zbrali smo vso nujno in manj nujno opremo, se razporedili po vozilih in krenili na pot. Seveda ni bilo dovolj, da se je proti nam zarotilo vreme, očitno nam je moral polena pod noge metati tudi DARS, ki je ravno v soboto zjutraj moral podirati cestninsko postajo. Po »krajšem« spoznavanju savinjskih stranpoti smo končno bili zopet na avtocesti in v polnem pogonu proti primorski. Med vožnjo smo se porazdelili v naveze, opravili hitri krepčilni postanek v Postojni in okoli enajstih bili pod stenami Gradiške ture. Burja je za silo pregnala slabo vreme in razmere so dejansko začele zgledati še kar spodobne. Misli o primorskih osmicah so hitro zamenjale tiste o osmicah v naših plezalnih pasovih. Zaplezali smo v smeri, skala je bila lepa, suha, hrapava, skratka primorska. Tečajniki smo pridno lezli za našimi bolj izkušenimi kolegi in kolegicami in si utirali prve korake v svet dolgih večraztežajnih smeri. Lepa plezarija, nič kaj težke smeri, ravno prav za uvod, da smo lahko zbrano absorbirali praktično znanje o gibanju naveze, nameščanju vmesnega varovanja, izdelavi sidrišč ipd. Nekje okoli šeste ure, po treh preplezanih smereh, smo zaključili s plezanjem za prvi dan. Katja in Dani sta med sestopom nabrala pristne divje primorske šparglje in klope, ki smo jih naslednji dan imeli za zajtrk (op.a. klopov ne). Po hitri analizi dneva, smo se namestili na skednju, ki je bil naše prenočišče. Ker nas je lakota že pošteno grabila, smo se po hitrem postopku razpakirali, nato pa odpravili v t.i. osmico na turistični kmetiji Birsa. Ko smo prestopili prag so nas takoj prestrašili z rezervacijo, kar se je k sreči izkazalo zgolj za hudomušno šalo »padrinota«. Bolj kot neslana šala, nam je bilo všeč povabilo v klet in degustacija (glej slikovno gradivo). V družbi dobrih ljudi, jedi in knjig je večer (pre)hitro minil. V kampu pod skednjem smo še mali predebatirali in analizirali dogodke dneva. Ob tej priložnosti se zahvaljujem Bogdanu Balohu za debelo knjigo, ki nam jo je kljub njegovi odsotnosti dobrodušno dal za popotnico. Kljub obsežnosti se je izkazala za lahkotno branje, vendar pa je ena tistih knjig za katero človek rabi nekaj časa da jo predela in katere vsebina pride za teboj šele kasneje.

Nedelja 14.4

Zaradi slabega vremena, divjega zavijanja burje ter intenzivnega branja prejšnjo noč, smo vstajanje to jutro malce zamaknili. Po gurmanski omleti s šparglji smo bili nekje proti dvanajsti zopet pod ostenjem Gradiške ture. Vreme se je občutno popravilo. Zaradi odhodov in prihodov nekaterih članov so se naveze nekoliko pomešale. Tudi ta dan smo se držali bolj ali manj podobnih smeri. Prva smer je bila Raz stebra, lepa razgledna smer, z nekoliko bolj zahtevnim raztežajem vmes, v katerem, moram priznati, sem malo »švicnil« in dobro začutil podlahti. Ker seveda to ni bilo dovolj je bilo potrebno splezat še eno smer. Če sem prejšnjo smer še nekako »pregural«, me je Ciklamen že v drugem raztežaju postavila na svoje mestu, dokončno pa je z menoj obračunala in mi dala piti tinte v tretjem raztežaju, kjer sem se na detajlu moral vleči za komplete, malo prusikariti, izdatno preklinjati in kar je še podobnih tehničnih manevrov, skratka A0. Neuspeli boj bom pripisal utrujenosti, ciklam pa od vikenda dalje ne maram več. Ciklamen, na svidenje v naslednji vojni! Po ekspresni vožnji domov, je sledil še hiter posvet v zadnji postojanki pri Privošnik. Konec dober, vse dobro! Preživeli smo vsi, očitno nam je bilo ta vikend to namenjeno.

Zahvale

• Sašo – za organizacijo
• PGD Drešinja vas – za posojen kombi
• Nika in Blaž – za jajca in pripravo zajtrka
• Dani – za vožnjo
• Vsi ostali – za dobro družbo

Aljaž Stepišnik

Pust nas je z zimo vred pregnal v Bosno. V soboto se skupina 7 članov odpravi proti Bosni, že takoj po prečkanju meje se predamo kulinaričnim užitkom bosanske hrane. Namestimo se v koči Brezovača, kjer nas sprejmeta prijazna oskrbnika, ki sta odlično skrbela za nas. Dan smo seveda zaključili ob branju lahkega čtiva.

Za prvi dan ture smo odšli iz pred restavracije Visočica, Alenka je ta dan pustila pse na toplem v koči in se na vrhove povzpela kar s smučmi na hrbtu. Pot nas je vodila na Drstvo (1808) prečili na Malo brdo, opravili prvi enkraten spust, ter se povzpeli nazaj na Veliko brdo (1884) ter se spustili nazaj v Tušilo. Restavracija Visočica je poskrbela za odlično jedačo, tako, da do večerje ni bila dolga.

Za ponedeljkovo turo smo se odločili obiskati sosednjo dolino, kjer smo se povzpeli le do skale pod vrhom Subar (1820m) Tudi ta dan je bila smuka odlična, malo južna ampak odlična. Zvečer pa so se nam na taboru in ob branju večerne literature pridružili še Matej, Natalija in Nina.

Z Matejevo druščino smo se povzpeli iz vasi Lukovac na Bjelašnico (2062m), kjer je bilo zelo vetrovno, oblačno in megleno. Odsmučali smo po rahlo južnem snegu nazaj na izhodišče kjer nas je pričakal sonček. Po turi pa smo odhiteli na ogled Sarajeva in Baščaršije.

V sredo so Jernej, Urša in Alenka krenili domov. Brane, Polona in jaz, smo se še enkrat povzpeli na Bjelašnico, tokrat iz koče Bjele vode, na vrhu smo opravili mini krožno turo po vrhovih, ter se spustili po smučišču v Babin do. Matej si je za ta dan izbral Veliko Brdo, Malo Brdo, Subar in vzpon na Vita. V sredo zvečer se je druščina povečala za 5 članov, tempo branja pa z njimi.

V četrtek so opravili skupno turo na Vita po grapi Nada zadnja umire (150m, 50° (dobili smo sicer opis z višjo oceno, vendar se nam je zdela prenapihnjena)). Gregor in Polona sta se povzpela na Subar, jaz pa sem vzela dan počitka na smučišču s pridruženim članom Johnyem. Matej, Natalija in Nina so si za ta dan izbral kar dolgo, 21km turo na Džamijo.

V petek smo za zadnjo turo izbrali polovičko Matejeve četrtkove ture in se povzpeli na Crveni kuk, in odsmučali po lepo narejenem zgornjem delu, ima malo kložastem spodnjem delu. Sledilo je pakiranje in zadnje branje za bralno značko turno smučarskega tabora v Bosni.

Na poti domov smo se ustavili še v Jajcu, kjer so si ogledali slap, eni pa smo jo mahnili na grad. Pred hrvaško mejo pa še na hitro ena knjiga, ki so jo eni podaljšali kar v bralni večer.

Patricija Verdev

P. S. Televizija je snemala oddajo za otroke z naslovom Dan na kmetiji. Pripravila je kamere in kmet je zacel pripovedovati: "Ja, tkule je tu.Jest zjutraj ustanem, spijem en stamperle snopsa in grem u stalo." "Stop, stop!" zavpije reziser. "Gospod kmet, to je oddaja za otroke in tukaj ne morete opletati z alkoholom, zato raje recite kako drugace, na primer,da ste prebrali kaksno knjigo." Kamere so spet stekle in kmet je zacel: "No, tkule je tu na kmetiji. Jest zjutri ustanem pa eno takratko knjigo preberem, pol grem pa u stalo. Tam zrihtam zivino, ji vse popucam, pol pa vmes se eno al pa dve kratki knjigi preberem. Potem grem in se fajn najem in potem se eno bolj debelo, ampak vseeno nekoliko lazjo knjigo dol spustim, se pravi preberem, popoldne greva s Francom v gozd in tam vsak po dve knjigi, vcasih pa tudi po tri prebereva. Saj veste, kaku je to, tezko delo in clovek se mora malo sprostiti. No, potem pa pride vecer, ko se nama pridruzi se Sreco in gremo skupaj v knjiznico, kjer beremo in beremo, da se kar iskre delajo, in to toliko casa, dokler nas knjiznicarka ne vrze ven. Potem gremo domu ali pa kar k Srecu, ki ima tiskarno kar doma." Taku smo mi trije ob stirih zjutraj ze fajn, fajn nacitan.

Akcija se je začela že nekaj dni prej z zbiranjem vse potrebne opreme (kuhalnika, tople spalke, podloge za spanje, posode, termovke, vrvi … ), pri čemer pa se je 50l nahrbtnik izkazal za skoraj premajhnega - potrebne je bilo kar nekaj spretnosti, da smo vse spravili vanj, pa še kakšno stvar smo navesili, kjer smo pač našli prostor. Bolj kot se je bližal vikend, slabša je bila vremenska napoved. Kot zakleto se je na petek zvečer ohladilo, okrepil se je tudi veter. Nekako nam je uspelo, da smo bivakiranje splanirali na najhladnejši februarski dan in tako občutili prave zimske razmere. Pripravljeni na vse, smo se v soboto zjutraj podali proti Dleskovški planoti, ciljni lokaciji našega bivakiranja. Seveda je vmes sledil še jutranji zbor v pekarni MišMaš v Mozirju in nato pot do našega izhodišča - planino Ravne. Kljub nizkim jutranjim temperaturam smo se kar kmalu segreli. Pot nas je vodila skozi gozd, po snegu, čez jase in po približno 400 m prehojenih višincev smo prišli do lokacije, kjer naj bi preživeli noč. Ker smo imeli pred sabo še cel dan, smo v bližnji kotanji ponovili znanje z zimskega tečaja – iskanje ponesrečenih z žolno, ustavljanje s cepini ter postavitev sidrišča in gibanje naveze.

Za slednje smo se soglasno odločili, da se podamo na bližnji Veliki Vrh (Veža) (2110m).

Po vrnitvi z vrha pa je sledila izgradnja bivaka. Tam, kjer smo se odločili, da bomo bivakirali, se je zdelo, da na videz ni pretirano veliko snega. Nekoliko nas je zaskrbelo ali ga bo sploh dovolj, verjetno bi kdo komentiral, da so to le bojazni neizkušenih. Razdeljeni po dva ali več smo zavihali rokave in začeli s kopanjem. Po približno štirih urah (nekateri smo rabili več, drugi manj) nam je le uspelo skopati dovolj veliko jamo za štiri. Rahlo olajšani, da nam je le uspelo pred jutrom in da se nismo držali načela, da je najboljši bivak tisti, ki ga koplješ do jutra, smo si skuhali topel čaj in nekaj za pod zob. V takih pogojih kot smo bili – utrujeni od celega dneva, premraženi od vetra, premočeni in na nizkih temperaturah - se nam je zdel tisti topel čaj in instant juha iz vrečke pravo gurmansko doživetje, vredno najmanj dveh michelinovih zvezdic. Pa še ceniti smo začeli vrednost dobrega gorilnika - kar kmalu ti v takih pogojih postane jasno zakaj je v veljavi rek »malo denarja, malo muzike«. S tistimi cenejšimi je trajalo najmanj 20 min, da smo sploh uspeli staliti sneg, kaj šele, da bi uspeli kaj dejansko skuhati. Po večerji smo se preoblekli v suha oblačila in se spravili v spalke. Nekateri so uspeli celo nekaj časa spati, kar je bil velik dosežek, glede na to, da ležiš sredi snega samo z blazino pod ritjo in spalko, ampak se da. Zjutraj smo šele dobro videli kaj smo sploh uspeli zgraditi. Ponosni na naš apartma smo spakirali in pospravili stvari za sabo ter se počasi odpravili nazaj proti avtu.

Ker na AO Matica pač ne gre brez zaključka ture ob pivu na eni izmed standardnih lokacij, smo se tudi tokrat držali te tradicije. Smo si pa lepo na toplem in s pivom v roki vsaj nekateri mislili, da nas prostovoljno na zimsko bivakiranje vsaj še nekaj časa ne spravi nihče.

Besedilo: Doroteja Špec

Fotografije: Sašo Sotlar, Doroteja Špec, Patricija Verdev, Gregor Knez, Rok Volovlek

B.B. Bali

Veseli podaljšanega vikenda namenjenega plezanju slapov, smo se odpravili v dolino Pustertal. Prvi dan v slapu smo bili obkroženi s soncem obsijanimi hribi. Super plezarija, na vrhu pa je sledil zabaven del, sestop, ki je potekal skozi gozd, z gaženjem tudi do pasu in iskanjem primernega mesta za spust nižje do ceste. Ravno prave razmere za prebujanje otroka v sebi. Naslednji dan, pa prečudovita turna smuka, nebo brez oblačka, sončkanje, in super družba. Zadnji dan pa upajmo, da ne zadnji slap letos.

Patricija Verdev

Foto: Sašo Sotlar, Patricija Verdev, Polona Povše, Gregor Knez

Čeprav vreme ni najbolj sodelovalo, pa je zato sodelovala družba in strnem lahko le: Bolje ne bo nikoli. To je bil prvi letošnji, nepozabni 3-Tage Powder Spaß.

Poročilo: Katja Petrovec

Fotografije: Katja Petrovec, Brane Povše, Špela Povše

Ker nam ni bilo ravno preveč do zgodnjega vstajanja, smo se na pot odpravili nekaj po šesti uri zjutraj, čas in pot pa sta nato hitro minevala. Levo in desno, že smo bili na parkirišču v Planici. Lahek sprehod do koče v Tamarju v hladnem jutru nas je dodatno prebudil, po kratkem postanku pri koči pa smo znova nadaljevali do slapov, ki so se hitro prikazali – le tisti Skriti slap se je nekaj časa – skrival. Kakopak, naveze skorajda povsod, zato odločitev da se ogrejemo v Zadnjem slapu, ni bila težka – poleg tega bo tudi ravno prav za dobiti tisto nekaj malega občutka, kako po dobrem letu znova zabiti cepin v led. Po povratku na izhodišče se je gužva zmanjšala, Skriti slap je sameval. Z Danijem sva se hitro podala vanj – predvsem drugi raztežaj je ponudil izredno lepo plezarijo, led pa mehak in putrast. Ker z Danijem nisva pristaša abzajla, sva se odločila, da slap splezava do konca, saj naj bi, po pripovedovanju nekaterih drugih plezalcev, do zgornje poti bil le slab raztežaj. No, temu ni bilo tako, saj sva morala potegniti dva cela 60 meterska raztežaja, od tega dve tretjini po skalah in mahu, da sva prišla do gozda, nato pa še slabih 5 minut do poti. Časa za "Centralca" je bilo tako premalo in sva jo mahnila nazaj do koče, kjer naju je pričakala Alja in skupaj smo se podali proti našemu prenočišču – Mihov dom pod Vršičem. Ob gostoljubju obeh oskrbnikov koče in pogovorih je čas hitro tekel in potrebno si je bilo nabrati nove energije za še en dan pikanja.

V nedeljo sta se nam pridužila še Marko in Urša. Skupaj smo se odpravili nedaleč stran od koče – zgolj čez cesto, navzdol po potki, čez potok in nato še nekaj metrov v klanec – znašli smo se pred vstopom v Drugi slap v Krnici. Naveza treh, ki so že bili v prvem raztežaju in drugih dveh, ki sta na vstop še čakala, je nakazovala na to, da bomo imeli pa danes tu gužvo. Nič ne de – gremo pikat. V prvih dveh raztežajih tak puter, da je za vriskat. Nato ena strma zavesa, po kateri je zelo teklo, nato pa se je led znova spremenil in postal na trenutke celo malce suh in trd. Pa vendarle je šlo vse super, le pri "obračališču" oz. zadnjem stojišču so se zadeve ustavile – pripravljanje abzajlov, naveze so se nabirale, medtem ko smo še plezali zadnji raztežaj so se že delali pravcati "špageti" od križanja vseh vrvi, zato je od tu naprej šlo zelo počasi. Vendar pa nam to ni pokvarilo dneva – še več – smeha, dobre volje in zadovoljstva na vseh abzajlih je bilo za izvoz!

Znova v koči nam je oskrbnik, navdušen nad nami in našim pripovedovanjem, čestital – in to z dobrim šnopčkom! Malce počitka, nato pa proti domu, z vmesnim postankom, kakopak, pri Privošniku. Novi načrti za led se tako že delajo...

Fotografije: Sašo Sotlar, Alja Čuvan

S Keti sva tokrat plezala tretjič, nazadnje pa 02.03.2013 v slapu Frosnitzfall (850m, WI5). V teh treh vzponih sva nabrala več kot 1000m lednih strmin.

Spodnji Ledinc je slap, ki te prisili globje dihati. Lep, estetsko in previsno se pne, v obliki kot je narejen sedaj zahteva nekaj gimnastike, predvsem pa vzdržljivosti, da te spusti do vrha... Pod svečo sva predolgo čakala dve navezi, ki sta se borili pred nama. Eden od njih je celo prišel tehničarit, viset, rjovet... vse, da bi preživel... Midva sva pa le čakaka, se umikala projektilom in zmrzovala na štantu. Kaj pa vem, sodi to v ta ambient?

Prepričan sem, da je to tisto kar je neetičnega v alpinizmu... Za tak namen so telovadnice, plezališča, Mlačca... Seveda, celo ni prvi, ki je skoraj izpustil dušo v tem raztežaju, začelo se je baje že takoj v novem letu, ko so nje kriki, besnenja, agonije in preklinjanja razparali mir in tišino v kraljestvu kozoroga pod Dolgim hrbtom ter odmevali po dolini skoraj do Planšarskega jezera. Hecn, kako dostopno je plezanje v bregih 😁, kako ego postaja valuta v gorska idili z vse bolj plastično vsebino napojeno z miksom testosterona, zasmojenih jointov ter anabilično filtriranih selfijev. Vsakogar, ki si to zaželi ali pa meni, da ga je "poklicalo vesolje", potegnejo čez... Čudi me, da ti akterji v prostem času še na fuš ne operirajo sivih mren! "Ma ajde. Sej gre..."

Kakorkoli... Koštala sva še polovico zgornjega, za kaj več je pa zmanjkalo časa in motivacije - to je davek čakalne vrste pod svečo. Zaključila sva z zadnjimi žarki na parkirišču tovorne žičnice.

Upam, da do naslednjega vzpona s Keti mine manj kot 6 let...

Za uvod v zimo in prvega po več kot enoletni pavzi, sem pravzaprav ponosen. 

Keti hvala za super dan, ta je tisti, ki si ga bom zapomnil...

26. 12.

Ob 20.08 dobim od Danija SMS, ki se glasi, »Ali bi šel kdo jutri na Ojstrico? Start ob 6.45 uri«. Do grla sit biftka in pršuta sporočilo gladko ignoriram. A slaba vest mi ne da miru, sploh ker sem prejšnji dan zaradi prej omenjenega tatarca izpustil skupno turo na Peco, poleg tega se kilogrami kar kopičijo, kondicija kopni… »Klinc, pa grem!«, si rečem in nejevoljen odgovorim na SMS ter začnem kopičiti potrebno opremo in brskati po hladilniku iz česa bi si lahko naredil sendvič za naslednji dan.

27. 12.

6.00 me zbudi budilka, opravim vse kar sodi v jutranjo rutino. 6.48 sem pri Daniju, ki točen kot ura že daje avto iz garaže. Odhod. V Mozirju se dobimo še s preostalim članstvom današnje ture in krenemo proti planini Podvežak. Vožnja poteka brez posebnih pripetljajev, edino Dani je morda naletel na stacionarni radar. Bomo videli čez nekaj dni. Nekje proti 8.30 štartamo proti Korošici. Marjeta in Brane narekujeta tempo. Pot bp. V senčnih kotanjah ponekod presenetijo varljive ledene zaplate. Star pregovor pravi, da gre osel samo enkrat na led. Jaz sem šel nedvomno večkrat. Takšno je življenje. Nekje vmes se naša odprava razcepi, Polona in Maja se s Palo odpravita proti Mali Ojstrici in Velikemu vrhu, ostali pa po grebenski poti proti vrhu Ojstrice. Ciril se spretno izogne grizenju kolen s taščo in jo kljub začetni neodločenosti raje mahne z nami. Zagrizemo v strmino, sneg je vedno bolj ojužen, noge pa čedalje težje. Malo pod grebenom prideta na plan cepin in dereze. Malo gazimo, malo pikamo sneg, malo »dry toolamo«. Naša neuradna ocena smeri M0/M(-1). Aja, vreme je ves čas izvrstno, sonce kar malo pritiska. Baje je to temperaturna inverzija. Ker časovnici nisem več tako dosledno sledil, ugibam, da smo na vrh prilezli nekje med 11. in 12. uro. Sledi malica, počitek, izjemni razgledi v izjemnem vremenu, fotografiranje in zasluženo pivo. Pivo v ednini, saj smo se po spletu nesrečnih naključij bili prisiljeni soočiti s sila neugodnim razmerjem med številom piv in številom ljudi na vrhu. Da bodo stvari transparentne naj povem, da je to znašalo 1:5. Hvala Marjeta, da smo imeli vsaj to pivo! Vsaka šola nekaj stane in vsaj zase lahko trdim, da se bo v bodoče med vso ropotijo v nahrbtniku gotovo našla tudi kakšna pločevinka. Srečali smo še nekaj kolegov iz AO Grmada in drug drugemu asistirali pri izvedbi skupinske slike. Po odmoru se počasi začnemo odpravljati navzdol, tokrat proti koči na Korošici ali bolje rečeno njenim ostankom, kjer upam, da bo kmalu začelo rasti kaj novega, saj je trenutna podoba precej klavrna. Še malo hodimo. Pot bp. Še malo hodimo in ob 15.12 smo pri avtomobilih. Sledi še izčrpna analiza tura. 18.45, pobiram opremo iz Danijevega avta. 19.03, jem. Hvala vsem sodelujočim!

Aljaž Stepišnik, tečajnik AO Celje Matica

Fotografije: Brane, Polona, Marjeta

Nika Mlinarič

fotografije: Sašo Sotlar, Polona Povše, Danijel Žagar, Blaž Hribar

Marko Mavri:
Ko Elanova RC-ejka sreča flowerpower pajkice.
Po treh letih članstva v AO Celje Matica se je že skoraj pričakovalo, da tudi jaz počasi postanem starejši pripravnik. Prav to se je zgodilo ta vikend na Okrešlju, kjer sem v okviru zaključka alpinistične sezone prejel uradno ''diplomo'', da sem postal starejši pripravnik. Da pa je bilo vse uradno, je bil potreben še krst. Tema krsta so bila 80. leta. Ker mi alpinistično znanje še zelo šepa, sem si nabral kar nekaj kazenskih ''batin''. Potem sem si lahko le še izbral predmet, s katerim bom odslužil te batine. In kolo sreče mi je namenilo elanovo RC-ejko, s katero je Ingemar Stenmark zmagal slalom na svetovnem prvenstvu v Schladmingu leta 1982. Mislim, da v Elanu niso predvidevali, da se RC-ejka poleg snega zna prilegati tudi zadnji plati. Pekoča zadnjica me je opomnila, da je za staž alpinista potrebno nabrati še veliko znanja in izkušenj. Saj vemo, dober alpinist je star alpinist!! Čestitke vsem ''sotrpinom''.

Gregor Šipoš:
Komisija za napredovanje je svoje delo vzela resno in pripravila težke naloge. Poleg tega, da smo s pantomimo morali pokazati nam še očitno manj poznane alpinistične izraze, smo zapeli še eno slovensko iz 80-ih na karaoke varianto in bili na koncu krščeni s kazenskimi udarci s predmetom po izboru, ki smo ga izžrebali pa načinu kolo sreče (lopata, smučka, roka ali štrik). Kljub vsemu pa se mi je zdel najtežji del stati zunaj na -4 stopinjah Celzija v 80's outfitu (pajkice, šuškava trenirka, superge). Upam, da se naslednje leto zberemo vsaj v takem številu kot letos.

Patricija Verdev:
Zaključek je bil poln smeha in zabave, bil pa je tudi poučen. Zdaj vsaj vem, zakaj alpinisti ne pijejo vode, da jim jeklena volja ne zarjavi ...

Sašo Sotlar:
… in stara elanovka je zdržala 9 udarcev po moji tazadnji – svaka ji čast! Vrhunec večera! No, to seveda ni res, vrhunec je bila kakopak zabava ob zaključku še enega uspešnega leta našega ferajna, ki jo je spremljala glasba, petje, ples, nazdravljanje in snovanje novih plezalnih oziroma alpinističnih podvigov za prihodnje leto. Vse to je trajalo dolgo, dolgo v noč oziroma v zgodnje jutro – za tiste najbolj vztrajne. :)

Rok Volovlek:
Nekaj se nas je proti Logarski odpeljalo že v petek. Po postanku pri Anziju v Solčavi smo naložili kiblo in odšli proti Okrešlju. Nekateri so že ta večer imeli zaključek pred zaključkom, drugi pa smo šli zgodaj v posteljo, ker smo zjutraj načrtovali pohod skozi Turski žleb. Zjutraj smo Dani, Patricija, Gregor, Gašper in drugi Gregor zakorakali proti Turski gori. Razmere so bile dokaj ugodne, ponoči je zapadlo nekaj snega, tako da smo mestoma gazili, spet drugje pa brez derez zaradi ledu ne bi šlo. V slabih treh urah smo bili nazaj na Okrešlju. Preostanek časa do zaključka smo izkoristili za počitek, medtem so ostali kapljali proti Frischaufu. Uradni del zaključka je minil dokaj hitro, dorekli smo zadeve in izvolili novo vodstvo. Sledila je večerja in potem neuradni del, tudi sprejem novih članov in napredovanja. S Petrom sva bila na vrsti kot prva in nisva vedela, kaj lahko pričakujeva. Vse skupaj je minilo v dobri volji in smehu, zato pohvale organizatorjem za ideje in strokovni komisiji za izvedbo. Meni je po nekaj zvitih vprašanjih, pantomimi in pevskemu vložku Lukovo kolo nesreče namenilo 5 udarcev z lavinsko lopato. Po koncu sprejema sem se že usedel, tako da ni bilo tako hudo, ne vem pa, kako je po osmih udarcih z elanko z Bogdanom? Večer smo najbolj zagreti zaključili v jutranjih urah. Skratka, zaključek je upravičil svoj sloves, bilo je super. Sedaj pa zima in sneg, juhu!

Peter Uršič:

Bila je dobra družba na dobri lokaciji, eni brez majice, drugi v puhovkah, za žejo ni bilo skrbi, komisija za "batine" pa vrhunska in nezmotljiva.

Sreda. Vreme oz. temperature so ravno pravšnje, tanjša plast oblakov je prekrivala sonce in mu preprečevala, da to prikaže vso svojo moč, ko smo se pomikali proti Vrisovim glavicam. Dobro poznan, kratek in lahek dostop, navrtane krajše smeri – kot nalašč za prvi dan, ko se nismo ravno potrudili s (pre)zgodnjim vstajanjem. Jasno, brez obveznega piva in nazdravljanja na prve smeri, seveda ne gre. Tudi pozno v noč, saj tiste vsaj približno dobre vremenske napovedi po pregledovanju tisočerih vremenskih portalov nikakor nismo našli.

Četrtek. Zbudim se v deževno popoldne. Zunaj je že temno. Odpravim se v apartma, v katerem smo preživljali skupne popoldneve, večere. Povedo mi, da se je danes vseeno dalo nekaj narest – Luigi, Alja in Urša so se odpravili v plezališče nad Brelo – vsak po 3 smeri. Preostali so si izbrali Vrisove glavice, kjer so upali, da bo vreme zdržalo vsaj za eno smer – zdržalo je zgolj polovično, saj je vse na vrhu smeri že namakal dež in tako so tudi sestopili. Znova sledi mrko pogledovanje telefonov in vremenskih napovedi – ta je tudi jutri slaba in tokrat brez izjeme: dež čez cel dan. Večer je trajal...

Petek. Ura 9 zjutraj. Vse suho, zgolj oblačno. Ura 11. Za 5 minut, tu in tam, kakšna kaplja – v bistvu jih moraš iskati. Ob 12h nas je 6 znova na poti v Vrisove glavice – nekaj je pač potrebno potegniti iz dneva. Tokratnega popoldneva ni bilo dežja niti za vzorec, še več – tudi sonce nas je malce pobožalo. Ta večer delamo načrte za resnejše, celodnevne ture. Vreme bo jutri odlično. V apartmajih je nocoj hitro tišina.

Sobota. Alarm zvoni ob 5.20, ob 6.20 še v mraku, Urša, Marko, Rok, Jure in jaz pričnemo iz naselja Topići proti steni Bukovca, slabo uro konstantnega tempa kasneje smo že pri vklesanem trikotniku v steni, ki označuje vstop v smer Bijela mačka. 580 metrov dolga klasika Slovenskih plezalcev, v kateri sta ostala zgolj dva klina. Temu navkljub, nimamo večjih težav se orientirati v steni, dokaj hitro smo čez celotno smer. Sestop. Izberemo daljšo varianto po planinski poti proti Breli. Čeprav sestopamo kar nekaj časa, vmes prečimo tudi celotno dolino, pa je vseeno najbrž boljša kot alternativa, katero sta opisala Simon in Katy, ki sta letošnjega maja prav tako sestopala iz Bukovca. Slabi dve uri in pol – zasluženo pivo. Alja ta dan počiva, Luigi, Dani, Patricija in Gregor pa raziskujejo stene nad vasjo Drašnice. Naberejo tudi kar lepo količino granatnih jabolk in mandljev – tisto, kar si je Dani želel že par tednov prej.

Nedelja. Omiš. Plezalna vnema počasi pojenja, pozna se že utrujenost, plezajo zgolj še redki: Jan, Stina, Marko in Urša se potijo v Rambotu, sam pa varujem Aljo v enem izmed športno plezalnih sektorjev. Preostali si ta čas vzamejo za ogled Omiša, izkoristijo verjetno še zadnje letošnje trenutke za osvežitev v morju, poležavanje na plaži. Sledi le še pot domov.

Ponovimo? Absolutno.

Fotografije: Sotlar Sašo, Luigi Ninovski, Urša Košir, Danijel Žagar